Dzogčen nemeditacija

Knjiga Dzogčen Nemeditacija je osrednje učenje kontemplativne tradicije Dzogčen, ki podaja rafinirano in jasno razumevanje naravnega stanja uma ter različnih načinov spontane (ne)meditacije. Njen namen je poglobiti uvodno izkušnjo narave uma in jo integrirati s celovitostjo življenja.

V knjigi je Dzogčen predstavljen kot funkcionalen opis nedualnosti, ki se izraža z nemeditacijo - eksistencialnim načinom istovetenja z naravo uma, kar jo postavlja v osrednje mesto Dzogčen učenja. Najprej je nemeditacija opisana v izvorni, nestrukturirani obliki, nato v tradicionalnem kontekstu trekcho kot formalna nemeditacija, v kontekstu togal kot usmerjena nemeditacija in končno kot »gledanje v nebo«.

Knjiga deluje kot opomin, ki razkriva čarobnost Dzogčen pogleda, hkrati pa je praktični priročnik in vodnik v nemeditaciji. Prvi del obsega opise različnih načinov nemeditacije, drugi del pa prevode odlomkov izvirnih tradicionalnih besedil Dzogčen mojstrov - Garab Dorjeja, Jigme Lingpeja, Dudjoma in Khyentse Rinpočeja - ki ponazarjajo naravo nemeditacije.

Ta knjiga o Dzogčen nemeditaciji, ki predstavlja jedro Dzogčena kot nemeditacije, je prva v seriji Dzogčen učenja. Njena ciljna skupina so tisti, ki želijo globlje spoznati naravo uma in jo preplesti s svojim življenjem v celoti.

Odlomki iz knjige:

»‘Nemeditacija’ je oblika meditacije, ki si je ne moremo izmisliti in jo zato tako tudi imenujemo. Je naravna in spontana. »Meditacijo« vodi vrsta navodil, ki jih narekuje racionalni um, »volja« in se izvaja kot disciplina z določenim miselnim ciljem; nemeditacija pa je naravno razcvetanje uma, ko razum miruje. Meditacija ima začetek in konec, trajanje osredotočene koncentracije in rezultat; nemeditacija nima ne začetka ne konca. Lahko si jo predstavljamo knot temeljno nečasovno resničnost. Meditacijske prakse se lahko razvijajo v okviru hierarhije dosežkov, nemeditacija pa
je notranja stalnica in je ni mogoče aktivirati ali oceniti z razumom.

V Dzogčenu je predpisan le en osrednji način ‘meditacije’, in sicer nemeditacija. Nemeditacija je način izkustva, ki ga imenujemo iniciacijsko izkustvo. Nekateri, ko enkrat spoznajo to izkušnjo, je nikoli več ne izgubijo, saj je nemeditacija postala dih življenja. Drugi izpadejo iz nemeditacije in se vrnejo v oklep dualistične zavesti, čeprav morda s spoznanjem, da je »razsvetljenje« ves čas tik za vogalom, četudi smo običajno izgubljeni v nevednosti. Z iniciacijsko izkušnjo Dzogčena pride tudi razumevanje, da se v nemeditacijo ne moremo vrniti na silo, da se v naravo uma ne moremo vrniti z razmišljanjem ali z meditacijo ali s kakršno koli razumsko ustvarjeno tehniko: nemeditacijo dosežemo le tako, da »ne počnemo ničesar«. Spoznanje se poraja brez boja in brez napora in ne z obvladovanjem kakršne kolo meditacijske metode ali tehnike – pot nazaj, v naravo uma, je »brez poti«. Noben vzrok ali pogoj ne more ustvariti spoznanja. S tem razumevanjem se naravna nemeditacija pojavi brez zanjo namenjenega časa ali kraja, drže ali metodologije. Tako nemeditacija sovpada z naravnim stanjem uma, stanjem, na katerem temeljijo vse naše vsakodnevne izkušnje. Ko jemo, sedimo, se gibljemo, delamo, vedno je z nami. Tudi ko spimo ali sanjamo, je (še vedno) prisotna.

Nemeditacija nima nobenega namena. Obstaja le neomajno čisto zaznavanje in
prepoznavanje vseh stvari kot absolutne narave uma, ki je prazen in sijoč.«

Keith Dowman je prevajalec in učitelj tibetanske tradicije. Rojen je leta 1940 v Veliki Britaniji. Poznan je predvsem po svojem delu na področju prevajanja klasičnih tibetanskih budističnih besedil v angleški jezik. Med njegovimi najbolj znanimi prevodi so dela v zvezi z Dzogčenom, tantrami in drugimi duhovnimi praksami.
Dowman je preživel velik del svojega življenja v Indiji, Nepalu in drugih delih Azije, kjer je študiral in se poglobil v tibetanski budizem ter se učil od priznanih tibetanskih duhovnih učiteljev. Prevedel in razlagal je številna pomembna besedila ter svoje znanje in modrost deli s tistimi, ki jih zanimata budizem in duhovnost.
Poleg prevajanja in poučevanja se je Dowman posvečal tudi raziskovanju in dokumentiranju kulture in duhovnih tradicij v Tibetu in okoliških regijah. Njegova predanost in trud pri prenosu bogate tibetanske modrosti v zahodni svet sta ga naredila za spoštovanega in cenjenega učenjaka na področju tibetanske budistične tradicije.