Ena Zemlja, eno človeštvo proti 1 %

Podrobnosti

Knjiga Ena Zemlja, eno človeštvo proti 1 % indijske fizičarke, filozofinje ter okoljske aktivistke Vandane Shiva, dobitnice alternativne Nobelove nagrade, prinaša poglobljeno študijo o prevladujočem ekonomskem sistemu, ki nas je pripeljal na rob izumrtja človeških, živalskih in rastlinskih vrst. Kritiko enoumja in mehanicističnega pogleda na svet, ki nam ga vsiljuje »Veliki denar« (Big Money), podaja skupaj z nauki ekologije. Delo je neprecenljiv prispevek k svetovni razpravi, ki je nujno potrebna – razpravi o krivicah današnje ureditve in o izgradnji nove, trajnostne družbe. Knjiga je poziv vsem ljudem, ki nam je mar za okolje in prihodnost človeštva, da se združimo in zahtevamo povrnitev pravice, da živimo svobodno, mislimo svobodno, dihamo in jemo svobodno.

» ... dokler obstaja praznoverno prepričanje, da je treba verjeti v utvare in iluzije 1 %, in dokler bo tem dovoljeno, da uničujejo resnično znanje, resnično pamet, resnično bogastvo in resnično svobodo, bomo še naprej sužnji 1 %. Kot sužnji v gradu iluzij, ki jih ustvarjata mehanični um in denarni stroj, smo postali sostorilci v procesih, ki uničujejo zemljo in človečnost.«

 Vandana Shiva je po izobrazbi fizičarka in filozofinja. Kot pravi sama, je en doktorat, tistega s področja temeljev kvantne teorije, pridobila v Kanadi, drugega s področja ekologije pa v krogu aktivistk za zaščito narave iz gibanja Chipko. Gre za gibanje, ki je v 70. letih prejšnjega stoletja postalo svetovno znano zaradi svojega nenasilnega upora proti krčenju gozdov in je spodbudilo nastanek številnih okoljevarstvenih organizacij po vsem svetu.

Glas Vandane Shiva je glas milijonov in milijard brezpravnih in zatiranih, ponižanih in razžaljenih: kmetov, domorodnih ljudstev, žensk, vseh ki živijo v sozvočju z naravo in se upirajo njenemu uničevanju. Njen in njihov glas je glas razuma v nerazumnem svetu, ki ubija lasten dom – našo Mati Zemljo.

Vandanina najnovejša knjiga z naslovom Ena Zemlja, eno človeštvo proti 1 %. Razbijanje iluzij, sejanje svobode je v veliki meri knjiga o ekonomiji. Avtorica predstavi poglobljeno študijo o (pre)vladujočem ekonomskem sistemu, ki nas je pripeljal na rob izumrtja človeške vrste. Sooči se s »Klubom milijarderjev«, kot so Gates, Buffet, Zuckerberg in drugi, ki so po njenih besedah pozabili, da so tudi sami del narave in del ene zemeljske družine ter s svojim prilaščanjem denarja, moči in s tem nadzora nad prav vsemi področji življenja uničujejo naš skupni dom in spodkopavajo temelje pravičnosti in demokratičnosti znotraj družb in med njimi. Ekonomski sistem 1 % je, kot pravi, le še ena pojavna oblika kolonializma.

Knjiga Ena Zemlja, eno človeštvo proti 1 % pa je hkrati veliko več kot ekonomska analiza. Svojo kritiko enoumja in mehanicističnega pogleda na svet, ki nam ga vsiljuje »Veliki denar« (Big Money), podaja skupaj z nauki ekologije in sporočilom, na katerega nas opozarjajo domorodna ljudstva po vsem svetu: sporočilom solidarnosti, soodvisnosti in enosti med nami, Zemljo in vsemi bitji. 

Delo Ena Zemlja, eno človeštvo proti 1 % predstavlja neprecenljiv prispevek k svetovni razpravi, ki je nujno potrebna – razpravi o krivicah današnje ureditve in o izgradnji nove, trajnostne družbe. Knjiga je poziv vsem ljudem, ki nam je mar za okolje in prihodnost človeštva, da se združimo in zahtevamo povrnitev pravice, da živimo svobodno, mislimo svobodno, dihamo in jemo svobodno.

»Vsaka celica, vsak mikrob, vsako bitje je avtonomno in avtopoietično samoorganizirano in svobodno, dinamično in razvijajoče se, medsebojno povezano in nedeljivo. Znanstvenika Humberto Maturana in Francisco Varela sta odkrila, da so živi sistemi avtopoietični – organizirani od znotraj.3 Stroji pa so nasprotno alopoietični sistemi – sestavljeni in upravljani od zunaj. Eden izmed najbolj dramatičnih ontoloških premikov našega časa je redefiniranje živih organizmov, v prvi vrsti semen, kot strojev, ki so jih »izumile« korporacije.

V obdobju dveh stoletjih industrijske dobe na fosilnem pogonu je bila zgrajena intelektualna arhitektura, ki nas ljudi umetno ločuje od zemlje in drug od drugega. Sama to dojemam kot ekoapartheid, saj gre za namišljeno ločnico med ljudmi in naravo. Bruno Latour temu reče »razdelitev oziroma poglabljanje namišljenega razkoraka med naravo in kulturo«.

»Ko prav ravnaš z zemljo, ti bo krasna družba.«

Odlomek

Kaj pomeni živeti, kaj biti živ? Kaj pomeni živeti dobro, biti dobro?
Kaj je znanje, kaj pamet?
Kaj je ekologija, kaj ekonomija?
Kaj je svoboda, kaj demokracija?
Kaj je naša prihodnost?

Današnji čas nas je primoral, da se vračamo k tem osnovnim vprašanjem – čas, ko je možno izumrtje naše vrste, saj trenutni prevladujoč model znanja, ustvarjanja »bogastva« in »predstavniške« demokracije krši planetarne meje, pravice raznolikih vrst, s katerimi si delimo ta planet, kot tudi človekove pravice in svoboščine večine ljudi. Čas, v katerem 1 % upravlja z bogastvom in močjo, s katerim lahko uniči naš planet in naša skupna življenja, brez kakršnekoli odgovornosti ali posledic za svoja dejanja. Iznašli so namreč inovativne načine ustvarjanja iluzij – iluzij o ločenosti človeka od zemlje in 1 % od preostale družbe, kot da ne bi delili skupnih dobrin in skupne prihodnosti.

(...)

Izgubljamo raznolikost kultur in jezikov in s tem našo domišljijo. Družbeno nasilje in dezintegracija se pojavljata vsepovsod, ekonomska polarizacija in neenakosti pa se poglabljajo. Vse družbe se soočajo s krizo demokracije, medtem ko Veliki denar zlorablja procese predstavniške demokracije in se volitve uporabljajo za razdvajanje ljudi skozi sovraštvo in strah. Pozornost javnosti preusmerjajo stran od pravih vzrokov za negotovost in s tem ljudem preprečujejo, da bi se organizirali in ukrepali za zaščito planeta, za obnovo družb ter si povrnili svojo vlogo v svojih gospodarstvih in demokracijah.