Najboljša hoja je tista, ki umu omogoči, da sprosti domišljijo. Tako Frédéric Gros, francoski filozof, ki obožuje hojo in pohajkovanja po naravi, v svoji edinstveni knjigi Filozofija hoje v enem stavku združi mišljenje in hojo, ti najbolj naravni človeški aktivnosti. Grosu v tem prikimava marsikateri mislec, od Nietzscheja, preko Rousseauja, Thoreauja in Wordswortha, pa vse do Kanta, ki je imel svoje sprehode zelo natančno odmerjene. Čeprav ja hoja gibanje, pa je veliko bliže ustvarjanju kot športu. S športom pravzaprav nima nie skupnega. Hoja probleme, o katerih razmišljamo, naredi lažje rešljive, saj do njih vzpostavi razdaljo, iz kateri jih uzremo v povsem drugačni luči. In konec koncev, hoja je najboljši primer, kako se skozi hojo najdemo tako, da se izgubimo.

Frédéric Gros je eden najbolj prepoznavnih francoskih filozofov srednje generacije . Trenutno je profesor filozofije na Univerzi Pariz XII in na Inštitutu za politiene študije v Parizu. Filozofsko in zgodovinsko se ukvarja predvsem s problemi psihiatrije, nasilja, vojne in varnosti, o katerih je napisal monografski študiji États de violence: essai sur la fin de la guerre in Le Principe sécurité. Med drugim je urednik izdaj slavnih predavanj Michela Foucaultana Collège de France, ki mu je posvetil tudi dve deli, Michel Foucault in Foucault et la folie. Živi v Parizu, blizu mestnega parka Bois de Vincennes.

»Sam hojo opredeljujem predvsem kot duhovno vajo. Je tisto, kar nam omogoča graditi, utrjevati, črpati iz odnosa do samega sebe, ki se zatem preobrazi v odnos do drugih, do sveta in do svoje lastne preteklosti. Hoja je preizkus, s pomočjo katerega postanemo navzoči sami po sebi.«

(Frédéric Gros)