Isolanthis

Roman Isolanthis vsesvetovne ustvarjalke Alme M. Karlin seže v mogočno prostorje visoko razvite civilizacije Atlantide. 

Roman Isolanthis vsesvetovne ustvarjalke Alme M. Karlin seže v mogočno prostorje visoko razvite civilizacije Atlantide. Po smrti kralja se dvigne plamen boja za oblast; lesketa krone si zaželita naslednika Atarikitli in Arototec (slednji je nadvse cenjen znanstvenik, a tudi pripadnik temnih sil). Ko v Pozejdonijo prispe kralj temne zemlje, faraon Ramon Phtha, mesto tekočih voda prebiča viharni veter ‒ čedni mladenič se (usodno) zaljubi v Isolanthis, dedno princeso, v žilah katere žubori čista kri prastarega rodu. A slepeče lepo Isolanthis, navidez krhko kot obris meseca, kliče resnobnost življenja … Krono vendar nosi, da bi mogla služiti drugim. Bo sok mladosti dušo svečenice vendarle premamil s hrepenenjem.

 Spletke, boj za oblast, duhovnost in neuslišana ljubezen kipijo v romaneskni snovi, ki jo odlikuje poetičnost jezika, pa vendar je v romanu prepoznati vrsto drugih dragocenih prvin (mednje prav gotovo sodi avtoričina teozofska plast, ki se je navdahnila, na primer, pri Rudolfu Steinerju). Alma M. Karlin se predstavlja z besednim predivom, ki prekipeva od prispodob in osupljive lepote in pisateljico izgovarja kot duševno in duhovno osvobojeno žensko, ki se ni vdala primežu tradicionalnih vlog. Almo M. Karlin enkrat več prepoznamo kot ustvarjalko, katere potentna sila se je razraščala onkraj časa.

Delo Isolanthis: Roman o potopu celine je bilo v izvirnem (nemškem) jeziku priobčeno leta 1936. Prevod v slovenski jezik je prva pretočitev poslej.

Natis sta gmotno podprla Javna agencija za knjigo RS in Kulturni program Evropske unije (2007‒2013).

Odlomek

Ko je Isolanthis prehodila sedemkrat sedemdeset stopnic do stolpa sončnega vzhoda, se je tema kakor črni plašč ovila okoli mesta zlatih vrat, skozi podeče se oblake pa so medlo sijale posamezne zvezde. Iz modrečeve sobane je prodiral dim daritvenih paličic vse dol do stopnic, a on sam je stal zgoraj na ploščadi in z nenavadno oprezujočim pogledom zrl v neslutene daljave. Daleč pod njim je nočni veter grabil dolgo žalno zastavo in jo spremenil v belo, divje se zvijajočo kačo, jo spet razvil in jo plosko pritisnil ob zidovje stolpa.

"Mene iščeš, Isolanthisč"

Glas je prihajal od daleč, zdel se je brezčasen.

"V svoji srčni boli prihajam k tebi …"