Mingyur Rinpoče, avtor uspešnice Radost življenja, je zapisal neizmerno iskreno izpoved o tem, kako se je skozi boleče, skoraj usodno doživljanje svojih učenj v praksi, spreminjal iz človeka, ki se je počutil skrajno pretresenega med ljudmi, ki jih ima svet za nepomembne in jih družba ne ceni, v človeka, ki se je zaljubil v svet, v ljudi, v življenje.

To je zgodba o odhodu mladega, spoštovanega opata iz svojega samostana. Čeprav je oboževal svoje poslanstvo meniha, učitelja in predavatelja, ki so ga vabili po vsem svetu, so ga poklicale ulice, vasi, gore in preprosto življenje potujočega meditanta. V umiku na prostem je preživel skoraj štiri leta.

Ali lahko osebnostno in duhovno rastemo, če nikoli ne zapustimo svoje cone udobja, če v življenju nikoli ne naredimo radikalnega koraka v neznano ali vsaj za malenkost spremenimo svoje rutine? Te male spremembe so male smrti in te vsakodnevne male smrti nas bogatijo, z njimi se spreminjamo in rastemo. Knjiga govori o življenju in umiranju, vendar se osredotoča na umiranje starega jaza v tem življenju. Za Tibetance pa so vsakodnevne male smrti enako pomembne kot velika smrt.

"Če lahko resnično prekinem s svojimi ustaljenimi rutinami, najdem svojo mejo in nato nadaljujem, poglejmo, kaj se zgodi z mojim prepoznavanjem zavedanja, kaj se zgodi z vrlinami potrpljenja in discipline, ko nihče ne gleda, ko nihče niti ne ve, kdo sem, ko morda tudi sam sploh ne vem, kdo sem."

"Bil sem presenečen, ko so me nekateri Zahodnjaki prosili, naj pojasnim prednosti potujočega umika. Ideja se jim je zdela nekoliko sebična, kar Tibetancu nikoli ne bi padlo na misel. "Zakaj raje ne ostanete in še naprej poučujete dharmo – pomagate drugim, da se zbudimo? Lahko bi podprli prizadevanja v Bodh Gayi za čiščenje podtalnice, ali zagovarjali izobraževanje deklet. Toliko koristnih razlogov. Zakaj bi se sami odpravili na umik?" Ljudje se povsod zelo trudijo, da bi svet postal boljši. Njihovi nameni so občudovanja vredni, vendar skušajo spremeniti vse, razen same sebe. Zdaj, bolj kot kdajkoli prej, sem verjel v Gandijev pristop: Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu. Osebna preobrazba je najbolj bistvenega pomena za enaindvajseto stoletje in vse naprej. To je naše edino upanje. Preobrazba nas samih je spreminjanje sveta. Zato sem šel na umik, da bi celoviteje razvil svoje sposobnosti, s katerimi bi lahko drugim predstavil poznavanje lastne modrosti in lastnih sposobnosti za mirno življenje."

Nekoč sem videl risanko o iskalcu hipiju, ki se je povzpel na vrh gore, da bi modrega vprašal: "Ali mi lahko napoveš prihodnost?" In modri mož je odgovoril: "Seveda. Preprosto. Če se ne zbudiš, bo jutrišnji dan enak današnjemu."

"Ko začnemo meditirati, se najprej zgodi, da spoznamo, kako nor je naš um,« sem mu rekel. »Številni to jemljejo kot znak, da niso pripravljeni na meditacijo. Pravzaprav je ravno nasprotno, to je prvi znak, da spoznavamo lastni um. To je odličen vpogled. V redu ste."