Svetovno znani predavatelj in avtor, kanadski zdravnik Gabor Mate, se je v knjigi Ko telo reče ne namenil pisati o učinkih stresa na zdravje, zlasti v primerih skritega stresa, ki ga vsi črpamo iz zgodnjega programiranja in je tako globok, tako subtilen vzorec, da imamo občutek, kot da je del našega resničnega jaza. Četudi v delu za laično javnost predstavi veliko dostopnih znanstvenih dokazov, pa srž knjige oblikujejo posamične zgodbe iz njegove dolgoletne zdravniške prakse.
Pred nami razgrne odkritja sodobne znanosti, ki potrjujejo intuitivne zaznave starodavne modrosti. Hkrati pa nastavi ogledalo naši družbi, zagnani v stres, da bi lahko prepoznali, kako na nešteto nezavednih načinov sami pripomoremo k nastanku bolezni, ki nas pestijo kot kuga.
To ni knjiga receptov, vendar lahko deluje kot katalizator za osebno preobrazbo. Recepti pridejo od zunaj, preobrazba pa sledi od znotraj.
Če pridobimo možnost, da se iskreno, sočutno in z nezastrtim pogledom zazremo vase, lahko prepoznamo, kaj potrebujemo, da bi poskrbeli zase. Lahko vidimo področja jaza, ki so bila prej skrita v temi.

V knjigi Ko telo reče ne - bomo prišli do odgovorov na naslednja vprašanja:

    Kakšna je cena naše otopelosti do nas samih, ko ne vemo več, kaj zares čutimo?
    Kaj narediti s svojimi potlačenimi čustvi?
    Kaj pomeni neprepoznavanje sporočil, ki jih pošiljajo naša »nezavedna«, potlačena čustva?
    Kako se lahko zgodi, da ne znamo prebrati svojih lastnih čustev in občutkov?
    Kaj je s stres?
    Kako se lahko stres preobrazi v bolezen?
    Kako lahko stres spodbuja razvoj malignih obolenj.
    Kakšni osebnostni vzorci ali življenjske okoliščine se lahko vpletajo v telesne obrambne mehanizme, da omogočijo že navzočim rakavim celicam, da se razmahnejo?
    Kako zlahka ste v svojem življenju rekli ‘ne’ stvarem, ki so bile za vas v resnici prej zoprnija, kakor da bi vam bile koristne?«
    Ali lahko zgodnje življenjske izkušnje, potlačevanje čustev in vseživljenjski stres pomenijo predispozicijo za Alzheimerjevo?
    Kako sprejeti več čustvene odgovornosti nase.
    Ali prepoznamo stresorje? Ali povečujemo ali zmanjšujemo morebitne grožnje za svoje dobro?
    Ali se zaznavamo kot čisto same? Kot nemočne? Kot da nikdar ne potrebujemo pomoči? Kot da si nikdar ne zaslužimo pomoči? Kot da smo ljubljeni? Kot da moramo
    delati za to, da bi si zaslužili ljubezen? Kot brezupno nevredne ljubezni? To so nezavedna prepričanja, vgrajena na celični ravni.
    Ali živim svoje življenje v skladu s svojimi lastnimi najglobljimi resnicami ali pa za to, da bi izpolnil pričakovanja nekoga drugega?
    Koliko tega, kar sem verjel in storil, je dejansko moje in koliko je služilo samopodobi, ki sem jo izvorno ustvaril v prepričanju, da je nujna, če naj ugodim
    svojim staršem?
    Če je izražanje jeze škodljivo, prav tako pa tudi njeno potlačevanje, kako torej lahko upamo, da bomo dosegli zdravje in zdravljenje?
    Kaj ljudje v resnici doživljajo, kadar doživljajo bes?

Čustva, kot je na primer jeza, imajo skupaj z našim imunskim sistemom nalogo, da varujejo naše meje. Ko takšna čustva potlačimo, obenem potlačimo tudi naravni imunski odziv. Pri nekaterih ljudeh imajo takšni obrambni mehanizmi ravno nasprotni učinek od želenega, saj telo uničujejo, namesto da bi ga zaščitili.