Malik

Malik je usodni simbol, ki že stoletja varuje inkovsko kraljestvo sonca. S smrtjo zadnjega inkovskega kralja umre tudi skrivnost njegovega porekla. Kipec malika se znajde v rokah nemškega raziskovalca, ki prepozna njegov izvor in ga skrbno varuje. A žal zlonosni kipec vsakemu, ki ga poseduje, prinaša nesrečo in smrt …

Knjiga Malik je prvotno izšla leta 1932 pri založbi Müller & I. Kiepenheuer v Potsdamu. Napet mistično pustolovski roman s teozofskim pridihom povezuje inkovsko in staro kitajsko kulturo. V knjigi je Alma razvila teorijo, da Inki pravzaprav izvirajo iz Kitajske in naj bi bili potomci preganjanih južnokitajskih pomorščakov. Dogajanje se prične ob jezeru Titicaca za časa vladavine inkovskega poglavarja Lloque Yupanqui, sklene pa v 20. stoletju na Kitajskem. Se bo ob vrnitvi v prvotno domovino kipčeva »jeza« polegla?

Ne samo, da je bil Malik Almin najljubši roman, bila je tudi prepričana, da bo ravno z njim požela velik mednarodni ugled. Za izid je bila pripravljena celo plačati. Pomenil ji je nekakšno mistično doživljanje Peruja, kjer se je veliko naučila in pretrpela. Eksotično prizorišče, razburljivo dogajanje in avtoričina poanta, da ljubezen ni ukalupljanje in da resnične vrednosti posameznika ne smemo meriti po zunanji podobi, so vozovnice za nepozabno potovanje v pozabljene mitološke svetove – svetove, ki se jih komajda še spominjamo, a so hkrati tako zelo prisotni v globočinah naše (pod)zavesti.

Odlomek

»Kaj pravzaprav je bogokletje?«

Iz teme je menih zamolklo odvrnil: »Uničenje najsvetejšega v nas samih!«

Sinchi se je hitro prijel za vrat, kot če bi ga dušilo in se opotekaje umaknil nazaj do bližnjega zidu sončevega templja. Še preden bi se razlegel krik groze, ga je menih tolažeče zagrabil za roko in se mu razkril. Šele, ko si je mladi curaca oddahnil in stopil naprej, je menih nadaljeval:

»V sebi utelešamo del prvinske moči vsega biti, katere dokončne veličastne celote jo naši nezadostni čuti ne morejo doumeti. Častimo jih iz slutnje njihove veličine. Misliš, da Luna pobledi, ker vanjo laja pes? Nikakor! Zato naše besede ne preklinjajo bogov, ampak najboljše v nas samih.«

»Zatorej ne verjameš v bogove – ali božanskost kraljev?« je vprašal Sinchi oklevajoč.

»Bogovi so prispodobe najsvetejšega v nas – kralji so prispodobe največjega in najboljšega v narodih. Če jih moraš odpraviti, to zgolj dokazuje, da sta bili notranjost tvojega bitja, najvišje tvojega naroda preplitki ...«