V prostoru, ki ga ustvari misel okoli sebe, ni ljubezni. Ta prostor ločuje človeka od človeka in v njem nastaja vse: bitka življenja, agonija in strah. Meditacija je konec tega prostora, konec mene. Potem ima odnos povsem drugačen pomen, kajti v tem prostoru, ki ni proizvod misli, drugi ne obstaja, za vas ne obstaja. Potem meditacija ni zasledovanje določene vizije, ne glede na to, kakorkoli jo že tradicija potrjuje. Prej je to neskončni prostor, v katerega misel ne more vstopiti. Za nas je majhen prostor, ki ga ustvari misel okoli sebe, ki predstavlja ‘mene’, pretirano pomemben, kajti to je vse, kar um pozna - istoveti se z vsem, kar se nahaja v tem prostoru. In v tem prostoru nastane strah pred neobstojem. Toda v meditaciji, ko nam je to jasno, lahko um vstopi v razsežnost prostora, kjer je dejavnost nedejavnost. Ne vemo kaj je ljubezen, kajti v tem prostoru, ki ga naredi misel okoli sebe, kot da sem to jaz, je ljubezen konflikt ‘mene’ in ‘ne-mene’. Ta konflikt, to mučenje ni ljubezen. Misel je samo zanikanje ljubezni in ne more vstopiti v ta prostor, kjer ‘mene’ ni. V tem prostoru je blagoslov, ki ga človek išče in ga ne more najti. Išče ga znotraj meja misli, misel pa uniči blaženost tega blagoslova.