Naravna kadila in njihova uporaba

'Kadimo, kadimo in hišo Bogu priporočimo', s temi besedami je naša babica vsako leto na predbožični večer pokadila celo hišo od kleti do podstrešja. Za ta namen si je iz 'šporgeta' z lopatko vzela nekaj žarečega oglja, na katerega je natresla kadilo. Z zanimanjem sem hodila za njo in ko nje ni bilo več, tudi sama nadaljevala s tem 'zabavnim' početjem, ki je počasi pridobilo globji pomen. Ne le kot spomin na ljubo babico, ampak kot ritual, ki je v naš dom vedno prinašal občutke čarobnosti, svečanosti in svetosti.

Ko smo pred, zdaj že desetletji, začeli prodajati kadila v naši trgovini v BTC-ju, smo jih sprva prodali le za peščico in še to zgolj pred božičem. Z leti je zanimanje za kadila postopoma naraščalo in veseli me, da so danes znova med nami. V resnici nas kadila spremljajo že od nekdaj. V katerokoli kulturo pogledamo, vidimo, da so kadila igrala in še igrajo pomembno vlogo. Lahko bi rekli, da smo priča njihovemu velikemu povratku.

Tradicija kadilnih obredov sežiganja aromatičnih rastlin je nekaj najbolj naravnega. Njen namen je bil vedno povezan z ohranjanjem življenja. Lahko gre za podporo fizičnemu, duševnemu ali čustvenemu počutju ali za zaščito proti okužbam. Lahko gre za metodo ohranjanja živil ali za spremljavo verskih, duhovnih in celo magičnih obredov.

Vonjave vedno vplivajo na nas. Odziv nanje je odvisen od naših predhodnjih izkušenj. Lahko gre za arhaične instinkte ali neprijetne izkušnje iz otroštva - vonjave lahko prebudijo in aktivirajo različne aspekte našega notranjega življenja. Ne glede na to ali vzbudijo v nas prijetno ali neprijetno občutje, nam sporočajo eno - nekaj je zaklenjeno v naši kleti - podzavesti in to bi se rado osvobodilo.

Res je zanimivo, koliko ljudi je svet kadil nenadoma popolnoma potegnil vase, kot bi si nekaj dragocenega in izgubljenega, ponovno utiralo pot iz pozabe in si vračalo prostor v naših življenjih. Obred s kadili lahko, če ga izvajamo zavestno in prisotno, tako kot obred s čajem ustavi čas in nam omogoči izkušnjo tukaj in zdaj. Na ta način prekinemo svoje mehanicistične vsakodnevne aktivnosti in za kratek čas bivamo v brezčasju. Učinki so pogosto nepričakovani. Lahko opazimo drobne preobrazbe - izkušnje zaradi katerih se bolje zavedamo sami sebe. Eksperimentiranje s kadili nam odpira nov svet zanimivih in koristnih vtisov.

Zgodovina kadil po svetu

V Starem Egiptu je veljal dan brez kadil, za izgubljenega. Zjutraj so prižigali bosvelijo (olibanum, frankincense), opoldan miro in zvečer skrbno pripravljen kyphi. Kot je poročal rimski zgodovinar Plutarh, so kyphi prižigali ponoči, saj je nežno zazibal prebivalce v spanec, prinašal sanje in pregnal skrbi.

Japonci so umetnost dišav razvili do popolnosti. Z občutljivostjo za podrobnosti in estetiko so ustvarili sofisticirano kadilno kulturo oziroma umetnost imenovano Kōdō (eden izmed treh tradicionalnih obredov). Kodo pomeni umetnost zažiganja kadila in uživanje v vonju. Pravijo, da kadilo ni za "vonjanje", ampak za "poslušanje". V Kodoju obstajata dva splošna načina uživanja kadila: »Monko«, pri katerem kadilu prisluhnete in cenite njegov vonj ter »Kumiko«, pri katerem kadilu prisluhnete in prepoznate njegov vonj. Najpomembnejši kadilni materiali na Japonskem so: agarwood, sandalovina, cimetova skorja, klinčki, vrsta ingverja, sivka, sladki koren, pačuli, žafran, himalajski baldrijan, zvezdasti janež in druga zelišča.

Tudi v življenju avtohtonih prebivalcev Severne Amerike imajo kadilni obredi od nekdaj pomembno vlogo. Preko kadilnih obredov v rastlinah moči kot so beli žajbelj, brin, sladka trava, tobak ali cedra, pomaga obnoviti povezavo z naravo kot celoto in z Velikim Duhom. S kadili čistijo, zdravijo in blagoslavljajo.

Tudi med staroselci Južne Amerike so kadila imela in še vedno imajo pomembno vlogo. Njihova najpomembnejša kadila so: kopal, palo santo, tolu... Med najbolj popularnimi pa je les "Palo santo" ali v prevodu Sveti les.

Stephen Augustine razloži o pomenu njihove kadilne tradicije: Smudging Ceremony


Indija - eden najzgodnejših zapisov o čiščenju z dimom izvira iz Ved. Ta starodavna hindujska besedila, napisana v sanskrtu, podrobno opisujejo uporabo kadila kot zdravilnega orodja za podporo pri okrevanju po bolezni in za ustvarjanje čistega, mirnega prostora, v katerem imamo podporo za ozdravitev.
Najpomembnejša kadila v Indiji so: sandalovina, agarwood, indijska bosvelija...

V Afriki so tradicionalni zdravilci in duhovni voditelji zelišča žgali na oglju ali v ogenj metali zeliščni prah, da se je dim širil okoli človeka, v njem pa so se »kopali«.
V Zahodni Afriki so uporabljali kadila N'tabanokò (Cola cordifolia), Ganianko (Combretum mole) in Nèrè (Parkia biglobosa).
V Južni Afriki so uporabljali za obrede Imphepho (Helichrysum odoratissimum), ki je še vedno v uporabi.

V stari Kitajski in po vsej Aziji so bila kadila vedno prisotna v budističnih, taoističnih in šintoističnih templjih ter pri čaščenju prednikov. Najpomembnejša kadila te tradicije so:  agarwood, sandalovina, benzoin, kafra, bosvelija, klinčki, cimet, amber, magnolija, potonika, cipresa...

Staroselci Avstralije že tisočletja gojijo tradicijo čiščenja z dimom za podporo dobremu zdravju, počutju, za zaščito in povezavo z materjo Zemljo. Obredi s kadilom spremljajo vse prehode v njihovem življenju -  od rojstva (zaščita matere in novorojenčka) do smrti. S kadilom izrazijo tudi dobrodošlico obiskovalcem. 
Izvajanje obreda za drugega je darilo in blagoslov.
Tradcionalno uporabljajo: evkaliptus, avstralsko sandalovino, grm emu (Eremophila longifolia), cvetačni grm (Cassinia longifolia), divji pepermint in druga avtohtona zelišča.
Narodni muzej Avstralije je o tradiciji kadilnih obredov posnel tudi kratek filmček, ki si ga lahko ogledate tu: Adrian Brown on smoking ceremonies.

Evropska tradicija uporabe kadil
Kelti so kurili obredne ognje z brinom, jerebiko ali bezgom. Saining je starodavna keltska praksa, kjer s pomočjo ognja in vode prikličejo na pomoč duhove botaničnega sveta za zaščito, čiščenje ali zdravljenje osebe, živali, kraja, predmeta ali celotne skupnosti. Člani skupnosti izmenično »preskakujejo ogenj« skozi dim, da bi se očistili, ozdraveli ali zaščitili. Skozi dim potisnejo svojo živino, dim pa prinesejo tudi v svoje domove. S tem obredom označujejo tudi vse življenjske prehode kot so rojstva, poroke, pogrebi..
V srednjeveški Evropi so ljudje po domovih sežigali rožmarin (proti kugi in drugim okužbam). V 20. stoletju so francoski zdravniki priporočali sežiganje rožmarina in timijana v bolniških sobah in bolnišnicah za čiščenje zraka.

Slovenija - staroverci v Posočju so za svoje kadilne obrede uporabljali sveže brinove in lovorjeve veje, rožmarin in borovo smolo. Drugod so uporabljali dele rastlin, ki so rastle v njihovi okolici.

Obredi s kadilom so zelo lepi. V njih se povežemo s silami narave in s svojim globjim jazom. Očistijo nas negativne energije in nas zaščitijo. Raziščite svojo zgodovino in svoje zeliščne zaveznike, ki jih lahko najdete tudi na svojem vrtu ali v bližnjem gozdu. S spoštljivim odnosom do narave bomo deležni njene zaščite, zdravljenja in blagoslovov.

Ogenj

Ogenj je elementarna sila, je sila transformacije, spremembe. Ogenj uniči staro in naredi prostor novemu. Ogenj očisti in omogoči preporod. Tega se vse bolj zavedamo tudi na Zahodu, saj se povečuje zanimanje za šamanske zdravilne, očiščevalne obrede kot so hoja čez žerjavico in indijanske potilnice Sweatlodge. Vsi ti obredi so povezani z ognjem.
Sedenje ob odprtem ognju v nas vzbuja čarobne, pomirjajoče občutke. Potem, ko je ogenj z novimi načini ogrevanja in kuhanja skoraj izginil iz naših domov, se mnogi ponovno odločajo zanj. Še vedno je živa tradicija kurjenja kresov ob poletnem enakonočju in ob tabornih ognjih. Ogenj je lahko naš prijatelj, ki nas uči tudi o minljivosti pojavnega sveta. Najpomembnejši element v prijateljstvu z ognjem je spoštovanje. Če z njim ne ravnamo spoštljivo in zavestno, se lahko najmanj opečemo.
Ogenj potrebujemo tudi za kadila. Brez plamena ali žarečega oglja ne moremo transformirati rastline v dim. Vonj je subtilna sila, ki lahko vpliva na vse naše centre zaznavanja. Ogenj je tista energija, ki sproži proces preobrazbe. Vonj, ki prihaja iz tlečega materiala je kot duša rastline, ki se sprosti skozi ta proces. Voda se dvigne iz substance kot viden pramen dima in ponese s seboj dušo rastline, ki jo zaznamo kot vonj. To je alkimistični proces transformacije. V njem se esenca rastline loči od grobega materialnega telesa in postane zaznavna našim čutilom kot eterična substanca.

Učinek kadil

Kadila preko čutila voha vplivajo tako na psihološki kot čustveni svet. Vonjave izzovejo takojšnjo čustveno reakcijo - ali nam je vonj všeč ali pa nam ni. Če nam je neka vonjava instinktivno takoj všeč, lahko to razumemo kot znak našega telesa, da potrebujemo to kvaliteto za ponovno ravnovesje. Hkrati to pomeni, da smo odprti za kvalitete te vonjave oziroma rastline. Odpremo se moči rastline, sprejemamo jo in ji dovolimo, da nas deluje dobrodejno. Izbirajte le tiste vonjave ob katerih 'zapoje' vaše srce. Tako se ne morete nikoli zmotiti. Sčasoma lahko začnemo raziskovati tudi vonjave, ki so nas instinktivno odbile. Da bi razvozlali njihovo skrivnost moramo najti pravi ključ. To je neposredno povezano z iskanjem samega sebe. Redna uporaba kadil, ki so nam prijetna, sprošča naše napetosti, harmonizira telo, um in dušo. Počasi se odpiramo tudi kadilom oziroma kvalitetam, ki so nam bile sprva neprijetne. Naša energija je vedno bolj pretočna in v nas je vedno več moči. Naša izkušnja s kadili je odvisna tudi od našega trenutnega počutja in naše namere. Prižiganje kadil vedno ustvarja povezavo s subtilnejšimi ravnmi. Naše skrbi dvigne v višje dimenzije, od koder prihaja podpora in izpolnitev. Enako je z našimi molitvami in dobrimi željami. Kadila omogočajo, da vstopimo v metafizično kraljestvo kreativne sile, kjer izvira vsa manifestacija.

Načini uporabe in pripomočki za kadila

Skozi tisočletja uporabe kadil, so se razvile mnoge metode in načini priprave kadil ter sežiganja kadil. Vseeno so tradicionalne metode podobne po vsem svetu.

Klasične dišeče palčke

Njihova uporaba je zelo razširjena, saj so zelo praktične. Prižgi na eni strani in čez nekaj sekund ugasni plamen, če ne ugasne sam. Dišeča palčka bo počasi zvrha izgorevala in širila svoj vonj po prostoru. To metodo naj bi razvili budistični menihi v Indiji.
Na splošno ločimo dve vrsti dišečih palčk:

1. Palčke, ki imajo podporno leseno, bambusovo palčko.
Te so najbolj razširjene v Indiji. Naredijo jih tako, da dve tretjini tanke bambusove palčke prevlečejo z vlažno pasto narejeno iz visokokakovostnega lesnega prahu (sandalovina, cedra, agarwood). Tega pomešajo z tekočim gumi naravnim sredstvom za vezavo, aromatičnimi dodatki v prahu ali eteričnimi olji. Dišeče palčke so gotove, ko se pasta posuši. Dandanes dišeče palčke tudi parfumirajo za bolj eksotično noto, vendar so ti parfumi pogosto sintetični. Pri izbiri dišečih palčk je najbolje zaupati svojemu nosu.
Vabimo vas, da si ogledate našo ponudbo indijskih dišečih palčk.

2. Palčke brez lesene podpore.
Ta metoda proizvodnje nekoliko spominja na izdelavo testenin. Pripravljeno aromatično pasto iztisnejo kot kačo in pustijo, da se posuši. Prednost teh palčk je, da ni včasih motočega vonja po gorečem bambusu. Posebej čiste in naravne takšne dišeče palčke prihajajo iz tibetanske tradicije pa tudi iz Nepala. Ker so takšne dišeče palčke navadno predebele za običajne podstavke, jih lahko zapičimo v drobni pesek, ki ga nasujemo v posodico. Če želimo palčko prej ugasniti, jo enostavno obrnemo in goreči del zapičimo v pesek. Tudi japonske palčke so brez bambusa. So pa precej tanjše od tibetanskih in imajo večinoma priložen mali podstavek v embalaži. Vonj japonskih palčk je veliko nežnejši, bolj sofisticiran. Dražji proizvajalci ne uporabljajo umetnih dišav in veziv, cenejše dišeče palčke pa jih lahko vsebujejo. Natančne sestavine so bile vedno skrivnost proizvajalca.

Dišeče spirale

so narejene na podoben način kot palčke brez bambusa.

Dišeči stožci in druge oblike

Dišeči stožci so zelo priljubljeni zaradi preproste uporabe. Prižgeš na vrhu in pustiš, da počasi tli. Stožce delajo v Indiji, v Indoneziji, na Japonskem in Kitajskem ter celo v Evropi. Ker ne razvijejo visoke temperature, jih lahko položimo na majhen keramičen podstavek. So tudi praktični pri potovanjih.

Kadila ameriških staroselcev

V tradiciji ameriških staroslecev uporabljajo kadilne svitke, ki so narejeni iz rastlin moči: beli žajbelj, vejice cedre, vejice brina, puščavski žajbelj... Svitke pripravijo tako, da najprej na pravilen način porežejo rastline, vejice oziroma grmičke in jih povežejo v svitke. Te pustijo na suhem ter temnem mestu, da se popolnoma posušijo. Pravilen način nabiranja zelišč pomeni, da jih nabirajo na določene dneve, ure in, da so pri nabiranju zbrani in spoštljivi do rastlin. Prav tako se zahvalijo za njihov dar vitalne energije. Posušen svitek prižgejo na vrhu, pustijo da dobro zagori, nato zamahnejo z njim po zraku, da plamen ugasne. Svitek potem tli in se dimi ter oddaja svoj zeliščni vonj. Z njim čistijo vse - tipije in drugie prostore, predmete in seveda ljudi. Na ta način odstranjujejo negativne vplive, zdravijo in blagoslavljajo.
Sladko travo (sweet grass) spletejo v kite, posušijo in prižgejo na enem koncu.

Čista kadila iz rastlinskih substanc

To so razne rastlinske smole, les in zeli, ki jih polagamo na kadilne brikete, žareče oglje ali kadilne mrežice. Sežiganje posameznih čistih substanc nam omogoči, da se spoznamo s posameznimo rastlinsko osebnostjo in izkusimo naš lasten specifičen odziv na lastnosti njenega vonja. Vonj, ki ga oddaja rastlina pri sežiganju, ustvarjajo predvsem eterična olja. Ta so sredstva za komunikacijo v rastlinskem svetu. Vsakdo na svoj način dojema vonjave in tudi razvije svoj pristop v uporabi kadil. Naučiti pa se je potrebno, kako se jih uporablja in katero metodo izbrati.

Načini sežiganja kadil

1. Žareče oglje ali briket
Ker nima vsakdo doma kamina ali peči, kjer bi lahko dobil žareče oglje, so na voljo posebni kadilni briketi različnih dimenzij. So okrogli z majhno vdolbino na sredini. Pod njim toliko časa držimo vžigalico oz plamen, da se zasliši prasketanje. Briket lahko držimo s posebno prijemalko. Ko zaprasketa položimo briket v kadilno posodico s kremenčevim peskom ali na mrežico podstavka. V vdolbinico nasujemo kadilo, ki se na vročem briketu začne dimiti. Nekoliko se dimi tudi briket. Briket tli tudi do 40 minut, odvisno od velikosti. Ker briketi privlačijo vlago, jih je potrebno hraniti na suhem (dobro zaprte).

Kadilne posodice brez mrežice za uporabo briketa

Za brikete potrebujemo ognjevarno posodico, ki ne bo poškodovala podlage pod njo. Priporoča se posodico na nogici ali nogicah ali pa v posodico nasujemo kremenčev pesek, ki prepreči, da bi se posodica pregrela. Briket za dobro tlenje potrebuje dovolj kisika, zato se dobro obnesejo posodice z odprtinami. Dober je tudi pesek a vanj z vilicami prej zarišemo zareze, da bo pod briket prišlo več kisika.
Za prenašanje kadila po prostoru so priročne posodice z ročajem.


Kadilne posodice - kadilnice s širšo mrežico za uporabo briketa

To so posodice, ki imajo zgoraj širšo mrežico, na katero položimo tleči briket. Vse kadilne posodice je potrebno vedno imeti pod nadzorom, dokler nismo prepričani, da je briket ali ogenj ugasnil. Nekatera kadila so zelo vnetljiva, zato najprej preizkusimo majhno količino.



2. Kadilne posodice z mrežico iz nerjavečega jekla s čajno svečko
To so posodice z zelo gosto mrežico - sitom, na katerega polagamo kadila, pod njih v posodico pa čajno svečko. Plamen pod sitom bo počasi topil oziroma sežigal kadilo, ki se ne bo tako dimilo a bo vonj bolj čist in intenziven.
Ta način je najbolj primeren za naslednje smole: mira, guggul, bosvelija, mastika, sandarak in benzoin. Bolj tekoče smole (npr elemi) kadimo skupaj z lesom, ki bo nekoliko vpil tekočo smolo.

Pred uporabo je potrebno sito očistiti. To naredimo tako, da s spodnje strani pritisnemo na (seveda popolnoma ohlajeno) sito, da z njega odpadejo strjeni ostanki kadil. Če š kaj ostane, to požgemo z direktnim plamenom. Na koncu lahko sito očistimo še s posebno kovinsko krtačko. Ker je sito iz nerjavečega jekla, ga lahko umijemo z blagim detergentom in ga tako ohranjamo bleščeče čistega.