Knjiga izhaja iz izkušenj avtorja, dutoveljskega regresoterapevta Jana Erika Sigdella, ki med svojim delom srečuje pripete duše in vsiljive entitete.

Opisuje primere ljudi, na katere so vplivale ali jih celo nadlegovale nevidne sile – duše umrlih, pa tudi neutelešene entitete. »Iz izkušenj se je razvilo dvoje: prvič, vpogled v duhovne povezave, ki se nanašajo na dano temo pri človeku, in drugič, metode za delo s takšnimi primeri, da se človek lahko osvobodi nevidnih sil«, pravi v knjigi.

Ugotovil je, da nauk o reinkarnaciji ni nekrščanski, temveč le necerkven. Prakrščanski gnostiki so reinkarnacijo poznali in so tudi učili o njej. Imeli pa so drugačen svetovni nazor kot krščanska dogma. Gnostično-krščanski pogled na svet se je pri regresijskem delu izkazal za zelo dobrega, še posebej v primerih, ko ima oseba pri sebi kakšno entiteto. Uspešni rezultati terapevtskega dela so empirična potrditev tega svetovnega nazora, ki se najbolj ujema z doživljanjem ljudi v regresijah, zlasti v primerih pripetih duš in vsiljivih entitet ter osvoboditvi od njih – brez surovega eksorcizma, ki je po svetovnem nazoru cerkvene dogme edina metoda.

Stvari se torej lahko lotimo tudi drugače. Kako? Prav to je opisano v knjigi, saj mnogi odidejo z regresoterapije s še vedno pripeto entiteto, ker regresoterapevt tega ni prepoznal in osebe ni znal osvoboditi …