Opisuje primere ljudi, na katere so vplivale ali jih celo nadlegovale nevidne sile – duše umrlih, pa tudi neutelešene entitete. »Iz izkušenj se je razvilo dvoje: prvič, vpogled v duhovne povezave, ki se nanašajo na dano temo pri človeku, in drugič, metode za delo s takšnimi primeri, da se človek lahko osvobodi nevidnih sil«, pravi v knjigi.
Ugotovil je, da nauk o reinkarnaciji ni nekrščanski, temveč le necerkven. Prakrščanski gnostiki so reinkarnacijo poznali in so tudi učili o njej. Imeli pa so drugačen svetovni nazor kot krščanska dogma. Gnostično-krščanski pogled na svet se je pri regresijskem delu izkazal za zelo dobrega, še posebej v primerih, ko ima oseba pri sebi kakšno entiteto. Uspešni rezultati terapevtskega dela so empirična potrditev tega svetovnega nazora, ki se najbolj ujema z doživljanjem ljudi v regresijah, zlasti v primerih pripetih duš in vsiljivih entitet ter osvoboditvi od njih – brez surovega eksorcizma, ki je po svetovnem nazoru cerkvene dogme edina metoda.
Stvari se torej lahko lotimo tudi drugače. Kako? Prav to je opisano v knjigi, saj mnogi odidejo z regresoterapije s še vedno pripeto entiteto, ker regresoterapevt tega ni prepoznal in osebe ni znal osvoboditi …
Bodite prvi in oddajte svoje mnenje