Vse več nas je osamljenih. In zaradi tega trpimo. V tej knjigi psihiater osamljenost opredeljuje kot kruto bolezen. Razlaga, da povzroča kronične bolečine. Da je celo nalezljiva, znanstveno skoraj še neraziskana bolezen, ki se širi hitreje, kot se lahko oblikuje odpornost proti njej, in se uvršča med enega najpogostejših vzrokov smrti v civiliziranem zahodnem svetu.

Zaradi osamljenosti nastajajo druge bolezni, od prehladov, depresij in demence pa vse do srčnih infarktov, kapi in raka. Osamljenost je pomemben dejavnik tveganja za razvoj drugih pogostih in smrtnih bolezni. Hkrati je tudi zahrbtna, saj se veliko prizadetih sploh ne zaveda, da so zboleli zanjo.

Bolehanje za osamljenostjo je v psihiatriji znano že dolgo in se večinoma pojasnjuje kot bolezenski znak drugih duševnih motenj. Kot kažejo nova spoznanja iz epidemiologije, psihologije, empiričnih družbenih ved, proučevanja možganov in, ne nazadnje, iz psihiatrije, bi morali to stanje dejansko obravnavati kot samostojno obliko bolezni. Skratka: osamljenost ni le simptom oziroma bolezenski znak, temveč je samostojna bolezen.