Otroka oblikujejo vrstniki

Knjiga spreminja ustaljen način razmišljanja o otroštvu in otrocih. Večina psihologov je prepričana o najpomembnejši vlogi dedne zasnove in starševske vzgoje. Torej, da vse tisto, kar ne izvira iz genov, dodajo starši. Judith Rich Harris pa v revolucionarni znastveni knjgi trdi, da vloga staršev ni tako pomembna. Kar poleg genov v resnici šteje, je otrokova tako imenovana vrstniška skupina.
Harrisova svojo teorijo najprej utemelji z lingvistiko: otroci se jezika naučijo tudi v številnih kulturah, v katerih odrasli sploh ne govorijo z njimi – le pozorno poslušajo nekoliko starejše vrstnike. Otroci, ki niso izpostavljeni razvitemu slovničnemu jeziku odraslih, ustvarijo med sabo svoj jezik. Otroci priseljencev se naučijo jezika na igrišču tako dobro, da se kmalu norčujejo iz jezikovnih napak svojih staršev. Sprejemanje posebnosti jezika okolja je primer učenja iz kulturnega okolja. Otroci na Japonskem govorijo japonsko, otroci v Italiji govorijo italijansko in te razlike niso prav nič povezane z njihovimi geni. Če te razlike prav tako nimajo nič skupnega s tistim, kar se naučijo od staršev, potem bi morda morali, trdi Harrisova, znova premisliti o učenju iz kulturnega okolja na splošno.
Harrisova je svojo teorijo je podprla z izsledki iz tehnične literature, od psihologije, antropologije, kulturološke zgodovine, vedenjske genetike do primatologije ter jih uporabila za osvetlitev različnih tem, kot so razvoj spolnih vlog in mladoletno prestopništvo.
Teza knjige Otroka oblikujejo vrstniki, da pri oblikovanju odraslega človeka štejejo geni in vrstniki, starši pa ne, odpira potrebo po številnih zelo globokih premislekih o otrocih in starših. Načenja vprašljivost modela standarda družbene znanosti otroka kot skupka refleksov in prazne lupine, ki čaka, da jo bodo programirali dobrohotni starši, kar je, če dobro razmislimo, z biološkega zornega kota precej neverjetno. Kot druga živa bitja so tudi otroci proizvod evolucije in morajo biti aktivni igralci v lastnem boju za preživetje in morebitno reprodukcijo. To pa prinaša pomembne posledice, ki so tu podrobno raziskane.
Na primer, biološki interesi staršev in otrok niso identični. Tudi če otroci sprejmejo nagrade, kazni, primere in občasno nerganje svojih staršev, ker so pač manjši in nimajo druge možnosti, ne bi smeli dovoliti, da bi se njihova osebnost trajno oblikovala v skladu s to taktiko.
Še več, homo sapiens je vrsta, ki živi v skupini in skupina je kot vsak drug aspekt okoljskega pribežališča organizma; je skupek vzrokov in posledic, katerim se je organizem bolje prilagodil. Napredovanje v skupini pomeni pridobivanje prednosti na račun dejstva, da več glav več ve in da si delijo nakopičena izkustva. Pomeni oblikovanje krajevnih norm, ki so lahko videti skrajno omejujoče, vendar so prilagodljive, ker si jih skupnost deli (znana primera bi lahko bila uporaba bankovcev ali vožnja po desni strani ceste).Danes otroci zmagujejo ali izgubljajo zaradi njihove sposobnosti in uspešnosti v tem okolju; v preteklosti je bilo od tega odvisno njihovo življenje. Zdi se logično, da bi morali otroci od staršev pobrati energijo in varnost, saj so njihovi starši edini, ki so jim pripravljeni to nuditi, informacije pa bi morali pobrati od najboljših možnih virov, to pa niso nujno njihovi starši. Otrok se bo moral bojevati za svoje tovariše, pred tem pa za položaj v družbi, s katerim jih bo lahko našel in zadržal, in ta skupina ne bo družina, v njej bodo veljala drugačna pravila. Otroci in starši se celo lahko znajdejo v delno nasprotujočih si skupinah. Narava prav gotovo ni oblikovala otrok tako, da bi bili voljni za obdelavo svojih staršev.
Prav tako ni verjetno, da bo otrokova navezanost na mater določala vzorec kasnejšega odnosa do zunanjega sveta – še ena dogma, ki se v knjigi razblini. Odnosi s starši, brati in sestrami, vrstniki in s tujci so tako raznoliki, da bolj ne bi mogli biti, in trilijoni celic v človeških možganih so premalo, da bi lahko uredili in razvrstili vsak odnos v poseben miselni sistem. Avtorica ponudi razumevanje resničnih otrok in staršev, ne pa pohlevnih človečnjakov, kakršnih v resničnem življenju ni. V knjigi navaja metodološke kritike številnih raziskav o razvoju otrok in prepričljivo analizira zakaj šola ne opravlja svoje vloge.
Otroka oblikujejo vrstniki je izvirno in resno znanstveno delo. Veliko možnosti je, da se bo tudi v Sloveniji uveljavilo kot prelomna točka v zgodovini psihologije.

Starše običajno krivimo za vse dobro in slabo v otrokovih lastnostih. V knjigi Otroka oblikujejo vrstniki boste izvedeli, da je vpliv staršev na oblikovanje otrokovih čustvenih in miselnih lastnosti zelo majhen. Večji del otrokovih lastnosti (poleg učinkov dednosti) je vpliv vrstnikov s katerimi otroci odraščajo. Seveda ni nepomembno kako starši ravnamo z otrokom, a kar v resnici šteje je vpliv genov in vrstniška skupina. Otrok npr. ne bo povzel govorico staršev ampak vrstnikov. Avtorica pravi: Bodite pozorni na skupino vrstnikov s katerimi se vaš otrok druži. Vpliv na otrokov družbeni razvoj ni tisti, ki izhaja iz družinskega okolja (tu se otrok nauči kako se vesti v družini) temveč tisti iz otrokove skupine vrstnikov.
Danes otroci zmagujejo ali izgubljajo zaradi svoje sposobnosti in uspešnosti v lokalnem okolju. Otrok se bo moral bojevati za svoje tovariše, jih najti in zadržati. In v tej skupini bodo veljala drugačna pravila.

Starši naučimo svoje otroke osnovnih pravil reševanja problemov in moralnega presojanja, ki jih uporabljajo tudi, ko nas ni zraven. Avtorica Judith Harris na različnih primerih dokazuje, da je vpliv staršev na vedenje otrok bistveno manjši, kot pa je to priznavala prevladujoča psihološka teorija in njen model vzgoje.

Harrisova sicer ne zanika povsem pomena stašev pri vzgoji. Ta vpliv omejuje pretežno na odnose v družini. Glede vpliva na odnose v drugih družbenih okoljih, v katerih deluje otrok, pa je odločna, da je tu vpliv staršev zelo majhen. Avtorica bralca izzove k razmišljanju o načinih s katerimi starši vplivamo na naše otroke in o vzvodih s katerimi se otroci uprejo tem vplivom. Zanimiva je njena trditev, da je družbeno okolje (socialni kontekst) odločilen dejavnik za otrokovo vedenje. Trditev torej, da se v različnih okoljih otroci (pa tudi odrasli) različno vedejo.

Knjiga Harrisove nas navaja na kritično razmišljanje. Pomembno pri tem je, da tudi o vprašanjih vzgoje razmišljamo in se o tem pogovarjamo z drugimi starši. Tudi to je lahko del dobrega starševstva.

Avtoričine ideje so izzivalne in včasih kontroverzne, vendar bo bralec v njih skoraj gotovo našel iztočnice za spremembe v svojem pogledu na vzgojo otrok. Zavrača že zelo dolgo uveljavljeno stališče, da igrajo starši odločilno vlogo v razvoju otrokove osebnosti.

Teorija Harrisove bo brez dvoma našla veliko privržencev med starši, ki jih muči občutek krivde za način na katerega so vzgojili svoje otroke. Te občutke in načine je vsekakor potrebno preveriti.

Odlična za starše, ki precenjujejo svoj vpliv. Nabita z energijo, poučna, polna razumevanja, jasna in duhovita.