Pot otroštva Malega drevesca

njiga Pot otroštva malega drevesca je avtobiografska pripoved o indijanskem dečku, ki so mu že zelo zgodaj umrli starši in je odraščal pri babici in dedku, v koči ob potoku, v pristnem stiku z naravo in njenimi zakoni.

Po knjigi Pot otroštva malega drevesca (The Education of Little Tree), je posnet tudi FILM

Poimenovala sta ga Mlado drevesce, ga hranila z neizmerno ljubeznijo, modrostjo, umirjenostjo in zaupanjem. Naučila sta ga, da nisi nikoli sam. Da si vedno tesno povezan z naravo in svojimi dragimi, kar daje zlasti otroku občutek sprejetosti in varnosti. Vzemi samo toliko, kot potrebuješ in imel boš vedno dovolj je dragocen nauk, še kako dobrodošel tudi v današnjem času. Učila sta ga, da obstajata dva uma, duhovni in telesni. Duhovni je nujno potreben, saj nas spremlja tudi po smrti.

Stare indijanske modrosti kot so, ljubezen je razumevanje in vse na svetu ima dušo, vodijo malega dečka skozi preizkušnje z lahkotnim in odprtim srcem.

Knjiga govori o zatiranem in skoraj izumrlem narodu pod nadvlado belega človeka. Pripoveduje o tem, da preveč verjamemo besedam, ki človeka samo zmedejo, kar obvladajo predvsem politiki, o odgovornosti do sebe in soljudi, do vsega sveta. Prigode v divjini, kjer deček živi, z veliko modrosti in tudi humorja govorijo, kako se da ukaniti tudi ošabne nove oblastnike, če poznaš naravo in njene zakone. Deček ima, tako kot vsak Indijanec, svoj skriti kraj, kamor se lahko umakne iskat pristen stik z naravo in s seboj.

Deležen je družbe in prijateljevanja s psi, ki imajo, tako kot vsa živa bitja, v naravi svoj prosto in vlogo. Uživa v lovu na lisjaka, v opazovanju ptic, v učenju iz knjig. Opazuje ljudi in z njimi upa v lepšo prihodnost. Od bolj preizkušanih od sebe se uči ponosa in samospoštovanja.

Ganjljiv je izjemen občutek odraslih za malega, bistrega dečka, izkušnja s sirotišnico, kamor spravijo Malo drevesce tisti, ki mislijo, da vedo vse najbolje in da indijanska babica in dedek nimata otroka česa naučiti. Fantek novemu okolju in razmišljanju belega človeka ni kos, zato k sebi prikliče starega prijatelja Indijanca, da prestraši duhovnika. Tako se lahko vrne k starim staršem v kočo ob potoku, kjer je vse prav, kjer ne more reči ali narediti nič narobe in kjer se lahko vsak dan nauči kaj novega. Tudi tega, da je smrt ljubljenih sestavni del življenja.