»Hvaležna sem vsem zdravnikom, tudi zdravniku, ki mi je moral povedati resnico o mojem stanju, čeprav sem se celo jezila nanj, ker mi je povedal, obenem pa napovedal le še tri ali štiri mesece življenja. Bil je le iskren, želel mi je olajšati resnico. Danes sem mu za vse zelo hvaležna. Ne glede na takratni šok ob novici. Ob novici sem doživela to čast, da sem šokirana videla svojega že trideset let mrtvega dedka ali njegov duh. Vem, da se večini ljudi zdi to nemogoče. Dogodka svojim zdravnikom nisem niti omenila, saj sem menila, da čas za kaj takega ni bil najbolj primeren. Od dedka sem dobila precej informacij o tem, kako naj zmagam. Zdravniki so bili dobesedno šokirani, ko je po samo dveh mesecih rak izginil. Enostavno izpuhtel je. Tudi to, da so me prepričali, da sem privolila v operacijo, je posebna zgodba. Zaradi tega posega sem morala skozi še en težak boj vračanja v normalno življenje, ki je trajal še dlje kot rak in terapije. Ko so me operirali, raka ni bilo več. Prav v tej knjigi pa lahko preberete, da so operacije pri močnih ljudeh popolnoma nepotrebne, vsekakor pa niso prava rešitev. Operacija je bila zagotovo težja preizkušnja kot bolezen. Danes se sicer temu smejem, kar je, pač je. Dogodek me je naredil še močnejšo, tako da ni nobenih možnosti, da bi prišlo do nekakšne umetne prevlade nad menoj.«
Pipi Mila Dragica Rajič Rakič