Ramana Maharshi
Sri Ramana Maharshi je bil indijski svetnik čaščen kot osvobojena duša (Jivanmukta) in modrec, ki je spoznal svojo izvorno pravo naravo (Jnani). Rojen je bil 29. decembra 1879 na jugu Indije v zvezni državi Tamil Nadu v kraju Tiruchuzhi. Na ta dan se praznuje festival posvečen gospodu Šivi v obliki Nataraja, ki je simbolizira kozmični ples. Oče Sundaram Iyer in mati Alagammal sta mu dala ime Venkataraman.
Njegova zgodnja leta otroštva so bila povsem normalna in se je družil v igri z ostalimi otroci. Venkataraman je končal šolo v Tiruchuzhi-ju in se preselil v Dingudull za nadaljne šolanje. Leta 1892 mu je umrl oče in družina je razpadla. Z bratom je odšel živeti k očetovem stricu Subbier-u v Madurai medtem ko sta mlajša otroka ostala doma z materjo. Tam je obiskoval Scott’s srednjo šolo in kasneje še American Mission višjo šolo.
Nekega dne je od sorodnika izvedel za sveto goro Arunachala pri Tiruvannamalai-u katera ga je izjemno pritegnila in je hotel izvedeti o njej čim več. Po tem dogodku je napisal pesem o njej. Naslednji dogodek ki je vplival na njega je ko je prebral knjigo Periyapuranam oziroma življenjske zgodbe 63 svetnikov. S knjigo je bil prevzet, da je takšna ljubezen, vera in božanska gorečnost možna. Zgodbe o odrekanju, ki vodijo do božanske zveze, so ga navdušile z blaženo hvaležnostjo in željo po posnemanju svetnikov. Od takrat naprej se je v njem začelo duhovno prebujanje.
Preokretni dogodek v Venkataraman-ovem življenju pa se je zgodil sredi julija leta 1896. Nekega popoldneva ga je brez kakršnega koli razloga zajel silovit strah pred smrtjo. Zajel ga je občutek da bo umrl in začel je razmišljati kaj naj stori. Začel se je spraševati kdo bo umrl in ugotovil, da umre le telo in da on sam je nesmrtni duh v tem telesu. Ta dogodek ga je močno zaznamoval in od takrat naprej se je močno zavedal svojega "jaza" in strah pred smrtjo je izginil. Zatopljenost v Jaz se je od tistega časa neprekinjeno nadaljevala. Mesec dni po tem dogodku se je odločil zapustiti šolo in njegovega brata in oditi v Tiruvannamalai za vedno.
Po parih dneh potovanja je 1. septembra 1896 prispel v Tiruvanamalai. Naselil se je ob vznožju gore Arunachala in tam ostal vse do svoje smrti leta 1950. Prva leta njegovega bivanja ob sveti gori je živel zelo kontemplativno življenje v popolni molčečnosti. Počasi so se okoli njega začeli zbirati obiskovalci. K njemu niso bili pritegnjeni le iskalci Resnice, ampak tudi preprosti ljudje, otroci in celo živali.
Leta 1916 se mu je pridružila tudi mati in tam ostala do svoje smrti leta 1922. takrat je tudi ustanovil svoj ashram Sri Ramanasramam na južni strani Arunachale. Po ustanovitvi ashrama je sčasoma začelo prihajati vedno več ljudi. Središče ashrama je bila dvorana za meditacijo (stara dvorana), kjer so obiskovalci sedeli z Maharšijem. Tam so obiskovalci lahko občutili mir božanske prisotnosti. Njegove oči so vedno izžarevale božansko ljubezen in ko je bilo nujno so njegove močne besede razsvetlile obiskovalce. V ashramu ni bilo strogih pravil, da morajo obiskovalci meditirati na poseben način ali ob določenem času. V zgodnjih letih so bila vrata ashrama vedno odprta in celo ponoči so ljudje lahko prišli da bi bili z njim.
Leta 1949 so odkrili raka na njegovi levi roki. Kljub medicinski oskrbi je bilo 14. aprila 1950 očitno da se njegova prisotnost v fizični obliki končuje. Zbralo se je veliko ljudi in v večernih urah je svetnik južne Indije zapustil telo.
Njegova zgodnja leta otroštva so bila povsem normalna in se je družil v igri z ostalimi otroci. Venkataraman je končal šolo v Tiruchuzhi-ju in se preselil v Dingudull za nadaljne šolanje. Leta 1892 mu je umrl oče in družina je razpadla. Z bratom je odšel živeti k očetovem stricu Subbier-u v Madurai medtem ko sta mlajša otroka ostala doma z materjo. Tam je obiskoval Scott’s srednjo šolo in kasneje še American Mission višjo šolo.
Nekega dne je od sorodnika izvedel za sveto goro Arunachala pri Tiruvannamalai-u katera ga je izjemno pritegnila in je hotel izvedeti o njej čim več. Po tem dogodku je napisal pesem o njej. Naslednji dogodek ki je vplival na njega je ko je prebral knjigo Periyapuranam oziroma življenjske zgodbe 63 svetnikov. S knjigo je bil prevzet, da je takšna ljubezen, vera in božanska gorečnost možna. Zgodbe o odrekanju, ki vodijo do božanske zveze, so ga navdušile z blaženo hvaležnostjo in željo po posnemanju svetnikov. Od takrat naprej se je v njem začelo duhovno prebujanje.
Preokretni dogodek v Venkataraman-ovem življenju pa se je zgodil sredi julija leta 1896. Nekega popoldneva ga je brez kakršnega koli razloga zajel silovit strah pred smrtjo. Zajel ga je občutek da bo umrl in začel je razmišljati kaj naj stori. Začel se je spraševati kdo bo umrl in ugotovil, da umre le telo in da on sam je nesmrtni duh v tem telesu. Ta dogodek ga je močno zaznamoval in od takrat naprej se je močno zavedal svojega "jaza" in strah pred smrtjo je izginil. Zatopljenost v Jaz se je od tistega časa neprekinjeno nadaljevala. Mesec dni po tem dogodku se je odločil zapustiti šolo in njegovega brata in oditi v Tiruvannamalai za vedno.
Po parih dneh potovanja je 1. septembra 1896 prispel v Tiruvanamalai. Naselil se je ob vznožju gore Arunachala in tam ostal vse do svoje smrti leta 1950. Prva leta njegovega bivanja ob sveti gori je živel zelo kontemplativno življenje v popolni molčečnosti. Počasi so se okoli njega začeli zbirati obiskovalci. K njemu niso bili pritegnjeni le iskalci Resnice, ampak tudi preprosti ljudje, otroci in celo živali.
Leta 1916 se mu je pridružila tudi mati in tam ostala do svoje smrti leta 1922. takrat je tudi ustanovil svoj ashram Sri Ramanasramam na južni strani Arunachale. Po ustanovitvi ashrama je sčasoma začelo prihajati vedno več ljudi. Središče ashrama je bila dvorana za meditacijo (stara dvorana), kjer so obiskovalci sedeli z Maharšijem. Tam so obiskovalci lahko občutili mir božanske prisotnosti. Njegove oči so vedno izžarevale božansko ljubezen in ko je bilo nujno so njegove močne besede razsvetlile obiskovalce. V ashramu ni bilo strogih pravil, da morajo obiskovalci meditirati na poseben način ali ob določenem času. V zgodnjih letih so bila vrata ashrama vedno odprta in celo ponoči so ljudje lahko prišli da bi bili z njim.
Leta 1949 so odkrili raka na njegovi levi roki. Kljub medicinski oskrbi je bilo 14. aprila 1950 očitno da se njegova prisotnost v fizični obliki končuje. Zbralo se je veliko ljudi in v večernih urah je svetnik južne Indije zapustil telo.
Priljubljeni izdelki
Prijavite se na e-novice.