Zgodbe in mite naravnih ljudstev, ki so bila v svojem bistvu fluidna in kreativna, je zamenjala znanost, ki si je prilastila razumevanje in s tem posedovanje "naravnega reda". Kot pravi avtor, nam paradigme povedo več o nas samih, o našem odnosu do soljudi in narave, kakor pa o naravi in naravnem redu. Z izjemno lucidnostjo nas opozarja na posledice zadnjega paradigmatskega prilaščanja takšne "resnice" (ki se je neusmiljeno prodala kapitalu), kar bo bralca pretreslo do temeljev. Neodarwinistična paradigma(paradogma, sic!) je človeka in naravo razstavila na prafaktorje, vendar pa je njena usodna napaka v tem, da ju je prezrla kot (povezano) celoto, ki je vedno presežna, več od seštevka njenih sestavnih delov. Redukcionistični hazard se igra s samim Življenjem, ki mu je odvzel intrinzično vrednost svetosti in skrivnosti. S tem, ko reducira vse le na uporabno in manipulativno vrednost, je ustvaril razčlovečenega človeka in počlovečeno naravo. Življenje nas s povratno zanko (ki nam jo je že zadrgnilo okoli vratu) opozarja na naše maligno antropocentrično razmišljanje in veliko napak si ne moremo več privoščiti. Avtor pa nas ne pusti v brezupu. Ob branju začnemo z njim plesti simbiotsko mrežo življenja. V stopamo v novo kozmologijo, v nov kontekst razumevanja Življenja, ki je usmerjan na mrežo odnosov med bitji. Avtorja nisem doživela zgolj kot odličnega biologa, saj je njegov logos v neprestanem dialogu s sophijo, modrostjo. Če je racionalistična biologija ustvarila kritične probleme današnje družbe in sveta, jih bo le holistična zavest biosophije sposobna razrešiti.

Spoznanje, da je sodobna neodarwinistična paradigma zgolj skrbno plasiran mit, zakrinkan v dogmo znanosti, zahteva od nas pogum, da se zopet spoprimemo z nultim začetkom, postanemo ponižni in se vrnemo na temeljna vprašanja: KDO SEM? OD KOD PRIHAJAM? KAM GREM? In nenazadnje: KAKO SOBIVAM? Poseči bomo morali globoko nazaj, v svoj praspomin, kjer še obstajao kode simbiotskega sobivanja. Bistveno spoznanje, ki ga prinaša knjiga je, da je življenje obstalo le zato, ker je koeksistiralo v simbiotskih odnosih. Če bi obstajali le borba in tekmovalnost, življenje ne bi bilo mogoče. V tem svetu, ki ga opredeljujeta nenehna napetost med kaosom in redom, se ljudje hvaležno oprimemo kakršne koli ponujene razlage o redu, le da se izognemo lastni odgovornosti soočenja s kaosom.

Anton Komat je človek, ki je ohranil modrost in naraven spomin. Pričujoče delo je povabilo, da skupaj ustvarimo simbiotski planet in zaživimo v novi kozmologiji, ki daje prednost kulturi in ne tehniki. Ta kozmologija v bistvu ni nova-je izvorna, prastara, naravna. To je postal mejnik v preživetju človeške vrste. ZEMLJA BO PREŽIVELA - Z NAMI ALI BEZ NAS. NEIZBEŽEN PA JE PRVI KORAK V PORAJANJU NOVE ZAVESTI:SOOČENJE Z RESNICO O "RESNICI". BOLI!