Kako se soočiti z anksiozno motnjo? Naj Skodelica življenja izpolni svoje poslanstvo, naj se vas dotakne in vas premakne. Odprite se njenemu iskrenemu namenu, prisluhnite ji s srcem. Naj vas povabi k spremembi in vam odpre nova obzorja. Iskrena avtobiografija o soočenju z anksioznostjo je brezčasna in večplastna knjiga, ki z bogatim teoretičnim znanjem in globokimi lastnimi izkušnjami opisuje vzroke za nastanek tesnobe, doživljanje te preizkušnje, izkušnje s klasičnim in alternativnim zdravstvom, odzive okolice nanjo, metode, tehnike in knjige za samopomoč in končno preobrat v načinu dojemanja tesnobe kot učiteljice, ki vodi v globine samo spoznavanja in osebne rasti.
Poslanstvo knjige je večje razumevanje in sprejemanje anksioznosti v družbi, priznanje čudovitim ljudem, ki jih tesnoba preizkuša in vsem tistim, ki jim želijo stati ob strani. Brez dlake na jeziku opisuje vzroke za nastanek tesnobe, njeno občutenje in doživljanje, izkušnje s klasičnim in alternativnim zdravstvom, napačne odzive okolice nanjo, metode, tehnike in knjige za samopomoč ter končno preobrat v načinu dojemanja te učiteljice, ki lahko vodi v naše največje razodetje.
Podati želi roko vsem, ki tavajo v brezizhodnosti tesnobe, poučiti tiste, ki bi radi svojim ljubljenim priskočili na pomoč, opomniti tiste, ki so na meji izgorelosti, da si z majhnimi koraki prihranijo veliko preizkušnjo. V svet želi ponesti navdih za spremembe in svetlobo na koncu tunela tesnobe. Obogatena z avtorskimi slikami pisateljice se bralca dotakne ne samo kot pogumen korak razgaljenja njenih najglobljih notranjih svetov, ampak tudi kot umetniško delo.
Niste krivi, če vas boli duša.
Niste nesposobni, če imate tesnobo.
Niste leni, če je še ne zmorete premagati.
Niste slabiči, če to priznate.
Niste čudni, če ste preveč občutljivi.
Niste slabši, če lažje preživite v sebi kot v hrupu tega sveta.
Niste nespametni, če iskreno delite svojo izkušnjo.
Vedno več nas je in enkrat bomo premaknili meje.
MNENJA O KNJIGI:
"Knjiga je izjemna in lahko pomaga mnogim ljudem. Je pogumen korak k destigmatizaciji anksioznosti, ki še vedno velja za nekaj obsojajočega. A ne sme biti tako. Tesnobni smo tako rekoč vsi, skoraj 75 % ljudi v svojem življenju doživi panični napad. O tem je treba spregovoriti, da bodo trpljenja drugih ljudi manjša in krajša. Resničnost deluje tako, da izbiramo omejitve in kaj, če je res treba samo zbrati pogum in izbrati drugačne možnosti?" - dr. Sneža Ulčar, zavod Moje zdravje
"Tvojo Skodelico življenja sem popila na dušek, v enem popoldnevu. Dotaknila se me je iskrena izpoved, predvsem pa tvoj pogum. Ne samo, da si nam dovolila vpogled v tvoje najgloblje misli, znala si jih tako lepo povezati v berljivo in zelo zanimivo zgodbo. Verjamem, da se bo zgodba dotaknila mnogih, jim pomagala, da bodo v njej našli sebe ali nekoga, ki ni imel poguma, da bi se odprl in še vedno trpi navznoter. Ti si njihov glasnik in lučka na koncu tunela. Mogoče je bilo pa res vredno." - Irma Štih, LMI Slovenija
"Nisi sam. Nisi edini. Nisi čuden. Nisi manj vreden, ker imaš anksiozno motnjo.« To sem začutila kot najmočnejše sporočilo Tatjanine knjige. Sporočilnost, ki bo pomagala marsikateri izgubljeni duši, ki tava v dvomih in strahovih, ki ne ve, kako naprej in kako živeti s tem, kar je. Tatjanin pogum razgaliti sebe v tako osebni izpovedi je že sam po sebi spoštovanja vreden. A le z najglobljo mero ranljivosti se lahko dotikaš src mnogih, ki v tem dobijo navdih za spremembo." - Petra Škarja s.p., 5KA Izobraževanja
"Komaj se čakala tvojo knjigo. Tudi sama sem se v preteklosti soočila z anksiozno motnjo. Bila si ena prvih, s katero sem o njej sploh spregovorila. Si upala, ker si ti zaupala meni. Potem veš, da sem ena tistih, ki se jih je tvoja knjiga še posebej dotaknila. Ena tistih, ki te je med branjem čutila bolj, kot si sploh lahko zamisliš. Dobesedno in v polnosti. Knjigo sem brala počasi, nikakor je nisem požrla, ker bi bilo nespoštljivo do nje. Počasi, z občutkom, občutenjem vsakega stavka, odstavka, misli, bolečine na začetku knjige, veličastnega spoznanja ob koncu knjige…To ni bilo branje, to je bilo čutenje. S tvojo knjigo sem tesnobo končno »potegnila na plano«, se z njo soočila, dovolim si govoriti o njej, saj me ni več sram. Tudi ne bojim se je več, če se ponovi. Popolna zmaga, občutek svobode, nobene teže oz. bremena ni več. Tako lahko se počutim, kot bi s sebe odvrgla tono tovora.
Dotaknila si se me, draga Tatjana, s Tvojo knjigo. Hvaležna sem ti do neba in nazaj, da si jo napisala. Res lahko rečem, da te je sam Bog poslal. Prav res te je. In zagotovo ne samo meni." - Polona Mayer
ODLOMKI IZ KNJIGE O SOOČENJU S TESNOBO:
Priznajte, da ne zmorete. Poiščite si pomoč pravočasno, ustavite se. Ne odganjajte tesnobe na silo. Odločite se in izberite nov način razmišljanja. Pametno je predelati svoja čustva, svoje blokade, nič ne boli bolj kot nepredelana bolečina. Otresite se vseh negativnih predsodkov o sebi, sprejmite se takšni, kot ste. To ne pomeni sprejeti lenobe, vloge žrtve, zunanjih krivcev in smiljenja samemu sebi, ampak korak za korakom iskati boljšo različico sebe, svojo moč in pogum. Potem je na vrsti dvig znanja o sebi, zavesti, energije. Premišljujte, raziskujte, iščite, zaupajte. Še tako droben uspeh je razvoj.
Tesnoba je klic duše po spremembi. Ni pomembno mnenje in pričakovanje ljudi okrog tebe. Ni važno, koliko časa za zdravljenje porabijo drugi. Dejstvo je, da si nekje na poti skozi življenje izgubil samega sebe, se pozabil poslušati. Nihče ni kriv za to. Nisi sam kriv za to. Zgodilo se je. Morda z namenom.
Ljudje s tesnobo niso slabiči, krivci za svoje stanje, tisti, ki ne zmorejo. Ljudje s takšnimi preizkušnjami so močni in pogumni, drugače tega ne bi zdržali. Le prisluhniti si morajo in postati tisto, kar so, ne poskušati biti tisto, kar mislijo, da morajo biti. Priznati si morajo svojo resnico in se vzljubiti. Ljubezen do sebe zdravi.
Ko se prenehamo bati tesnobe, izgine. Razblini se v nič. Vse kar pride, enkrat mine. Ne poskušajmo ji ubežati, sprejemanje tesnobe omogoči nadzor nad njo. Premaknila nas bo v pristen odnos s seboj in življenjem. Iz uma v srce, iz strahu v zaupanje. V sebi bomo našli vse odgovore.
Edino sami lahko odločimo, katera misel bo postala naša prevladujoča. Edino mi imamo sposobnost vedeti, kaj je za nas dobro. Pot ni važna, način ni pomemben, samo volja. Ovinki niso ovira, slepe ulice tudi ne. Časa je toliko, kot ga potrebujemo. Znanje takšno, kot ga odkrijemo. Samo naprej do nekje. Mnenja drugih niso pomembna. Svoj križ nosimo sami. Če nam kdo ob poti ponudi pomoč, bodimo hvaležni. Nikoli ne vemo, kdo nas bo premaknil višje in koga bomo nekoč morda mi. V vsaki situaciji lahko najdeš nekaj dobrega. Nekaj, za kar si lahko hvaležen, ne glede na to, kako težka je preizkušnja.
Ko nastopi tesnoba, se enkrat moramo spoprijeti z njo. Če nam strah brani, da bi ukrepali, si poiščimo kakršnokoli oporo, potem pa poiščimo rešitve. Prenehajmo z vsemi občutki krivde, nesposobnosti, lastnih napak. Nobena napaka ni neodpustljiva. Vedno je čas za rast, nikoli ni prepozno. Imamo možnost izbire, ni nam treba ostati suženj svojih preteklih odločitev. Dajmo si čas. Dovolimo si počasi in vztrajno napredovati. Dovolimo si biti mi. Poglobimo se vase, preživimo več časa v tišini. Priznajmo si svojo resnico, ne smilimo se sami sebi.
Človekov največji učitelj je trpljenje. Ta nam pokaže, kaj je v življenju res pomembno. Poskušajmo iz njega narediti kaj koristnega, najti nek smisel. Bolezen izkoristimo za spremembe, ne upirajmo se bolečini, ki nam sporoča, da nekaj počnemo narobe. Nikoli ni prepozno, da prisluhnemo svojim strahovom. Če želimo samo shajati s svojo tesnobo, delamo le na simptomih. Če želimo pozdraviti svoje srce, moramo globlje spoznati sami sebe in svoje srčne težave. Dvigniti se moramo nad svoje preizkušnje, da bomo opazili svoje življenje kot celoto. Enkrat se najdejo rešitve, morda za vrati, za katere prej sploh nismo vedeli, da obstajajo.
Naučiti se moramo sprostitve uma in telesa, predihati telo, ga razgibati. Začutiti moramo sami sebe in svojo najglobljo naravo, najti svoj notranji mir in otroka v sebi. Treba je preživeti v zunanjem svetu, a hkrati ohraniti tudi svoj zdrav notranji svet. Nič ne odtehta lastne sreče. Odnos do sebe moramo postaviti na prvo mesto. Če ne cenimo sebe, tudi drugih ne zmoremo imeti radi.
Pozitivna izkušnja je kljub vsemu nekoč končni izid soočenja s tesnobo. Kljub neprijetnim simptomom in trpljenju, ko bi storil čisto vse, da tesnoba enkrat izgine, je na koncu to morda preizkušnja, ki te je spremenila na bolje. Trpljenja ne privoščiš nikomur, izkušnje vsakomur.
Človek je kot skodelica. Vanjo zliva vse svoje življenje, a če vsebine vsake toliko časa ali sproti ne odlije, je skodelica enkrat polna. Takrat je potrebna samo ena dodatna kapljica in vsebina gre čez rob. Nazaj pa jo je zelo težko spraviti. Z ljubeznijo polnite skodelico svojega življenja! Predvsem z ljubeznijo do sebe.
Poslanstvo knjige je večje razumevanje in sprejemanje anksioznosti v družbi, priznanje čudovitim ljudem, ki jih tesnoba preizkuša in vsem tistim, ki jim želijo stati ob strani. Brez dlake na jeziku opisuje vzroke za nastanek tesnobe, njeno občutenje in doživljanje, izkušnje s klasičnim in alternativnim zdravstvom, napačne odzive okolice nanjo, metode, tehnike in knjige za samopomoč ter končno preobrat v načinu dojemanja te učiteljice, ki lahko vodi v naše največje razodetje.
Podati želi roko vsem, ki tavajo v brezizhodnosti tesnobe, poučiti tiste, ki bi radi svojim ljubljenim priskočili na pomoč, opomniti tiste, ki so na meji izgorelosti, da si z majhnimi koraki prihranijo veliko preizkušnjo. V svet želi ponesti navdih za spremembe in svetlobo na koncu tunela tesnobe. Obogatena z avtorskimi slikami pisateljice se bralca dotakne ne samo kot pogumen korak razgaljenja njenih najglobljih notranjih svetov, ampak tudi kot umetniško delo.
Niste krivi, če vas boli duša.
Niste nesposobni, če imate tesnobo.
Niste leni, če je še ne zmorete premagati.
Niste slabiči, če to priznate.
Niste čudni, če ste preveč občutljivi.
Niste slabši, če lažje preživite v sebi kot v hrupu tega sveta.
Niste nespametni, če iskreno delite svojo izkušnjo.
Vedno več nas je in enkrat bomo premaknili meje.
MNENJA O KNJIGI:
"Knjiga je izjemna in lahko pomaga mnogim ljudem. Je pogumen korak k destigmatizaciji anksioznosti, ki še vedno velja za nekaj obsojajočega. A ne sme biti tako. Tesnobni smo tako rekoč vsi, skoraj 75 % ljudi v svojem življenju doživi panični napad. O tem je treba spregovoriti, da bodo trpljenja drugih ljudi manjša in krajša. Resničnost deluje tako, da izbiramo omejitve in kaj, če je res treba samo zbrati pogum in izbrati drugačne možnosti?" - dr. Sneža Ulčar, zavod Moje zdravje
"Tvojo Skodelico življenja sem popila na dušek, v enem popoldnevu. Dotaknila se me je iskrena izpoved, predvsem pa tvoj pogum. Ne samo, da si nam dovolila vpogled v tvoje najgloblje misli, znala si jih tako lepo povezati v berljivo in zelo zanimivo zgodbo. Verjamem, da se bo zgodba dotaknila mnogih, jim pomagala, da bodo v njej našli sebe ali nekoga, ki ni imel poguma, da bi se odprl in še vedno trpi navznoter. Ti si njihov glasnik in lučka na koncu tunela. Mogoče je bilo pa res vredno." - Irma Štih, LMI Slovenija
"Nisi sam. Nisi edini. Nisi čuden. Nisi manj vreden, ker imaš anksiozno motnjo.« To sem začutila kot najmočnejše sporočilo Tatjanine knjige. Sporočilnost, ki bo pomagala marsikateri izgubljeni duši, ki tava v dvomih in strahovih, ki ne ve, kako naprej in kako živeti s tem, kar je. Tatjanin pogum razgaliti sebe v tako osebni izpovedi je že sam po sebi spoštovanja vreden. A le z najglobljo mero ranljivosti se lahko dotikaš src mnogih, ki v tem dobijo navdih za spremembo." - Petra Škarja s.p., 5KA Izobraževanja
"Komaj se čakala tvojo knjigo. Tudi sama sem se v preteklosti soočila z anksiozno motnjo. Bila si ena prvih, s katero sem o njej sploh spregovorila. Si upala, ker si ti zaupala meni. Potem veš, da sem ena tistih, ki se jih je tvoja knjiga še posebej dotaknila. Ena tistih, ki te je med branjem čutila bolj, kot si sploh lahko zamisliš. Dobesedno in v polnosti. Knjigo sem brala počasi, nikakor je nisem požrla, ker bi bilo nespoštljivo do nje. Počasi, z občutkom, občutenjem vsakega stavka, odstavka, misli, bolečine na začetku knjige, veličastnega spoznanja ob koncu knjige…To ni bilo branje, to je bilo čutenje. S tvojo knjigo sem tesnobo končno »potegnila na plano«, se z njo soočila, dovolim si govoriti o njej, saj me ni več sram. Tudi ne bojim se je več, če se ponovi. Popolna zmaga, občutek svobode, nobene teže oz. bremena ni več. Tako lahko se počutim, kot bi s sebe odvrgla tono tovora.
Dotaknila si se me, draga Tatjana, s Tvojo knjigo. Hvaležna sem ti do neba in nazaj, da si jo napisala. Res lahko rečem, da te je sam Bog poslal. Prav res te je. In zagotovo ne samo meni." - Polona Mayer
ODLOMKI IZ KNJIGE O SOOČENJU S TESNOBO:
Priznajte, da ne zmorete. Poiščite si pomoč pravočasno, ustavite se. Ne odganjajte tesnobe na silo. Odločite se in izberite nov način razmišljanja. Pametno je predelati svoja čustva, svoje blokade, nič ne boli bolj kot nepredelana bolečina. Otresite se vseh negativnih predsodkov o sebi, sprejmite se takšni, kot ste. To ne pomeni sprejeti lenobe, vloge žrtve, zunanjih krivcev in smiljenja samemu sebi, ampak korak za korakom iskati boljšo različico sebe, svojo moč in pogum. Potem je na vrsti dvig znanja o sebi, zavesti, energije. Premišljujte, raziskujte, iščite, zaupajte. Še tako droben uspeh je razvoj.
Tesnoba je klic duše po spremembi. Ni pomembno mnenje in pričakovanje ljudi okrog tebe. Ni važno, koliko časa za zdravljenje porabijo drugi. Dejstvo je, da si nekje na poti skozi življenje izgubil samega sebe, se pozabil poslušati. Nihče ni kriv za to. Nisi sam kriv za to. Zgodilo se je. Morda z namenom.
Ljudje s tesnobo niso slabiči, krivci za svoje stanje, tisti, ki ne zmorejo. Ljudje s takšnimi preizkušnjami so močni in pogumni, drugače tega ne bi zdržali. Le prisluhniti si morajo in postati tisto, kar so, ne poskušati biti tisto, kar mislijo, da morajo biti. Priznati si morajo svojo resnico in se vzljubiti. Ljubezen do sebe zdravi.
Ko se prenehamo bati tesnobe, izgine. Razblini se v nič. Vse kar pride, enkrat mine. Ne poskušajmo ji ubežati, sprejemanje tesnobe omogoči nadzor nad njo. Premaknila nas bo v pristen odnos s seboj in življenjem. Iz uma v srce, iz strahu v zaupanje. V sebi bomo našli vse odgovore.
Edino sami lahko odločimo, katera misel bo postala naša prevladujoča. Edino mi imamo sposobnost vedeti, kaj je za nas dobro. Pot ni važna, način ni pomemben, samo volja. Ovinki niso ovira, slepe ulice tudi ne. Časa je toliko, kot ga potrebujemo. Znanje takšno, kot ga odkrijemo. Samo naprej do nekje. Mnenja drugih niso pomembna. Svoj križ nosimo sami. Če nam kdo ob poti ponudi pomoč, bodimo hvaležni. Nikoli ne vemo, kdo nas bo premaknil višje in koga bomo nekoč morda mi. V vsaki situaciji lahko najdeš nekaj dobrega. Nekaj, za kar si lahko hvaležen, ne glede na to, kako težka je preizkušnja.
Ko nastopi tesnoba, se enkrat moramo spoprijeti z njo. Če nam strah brani, da bi ukrepali, si poiščimo kakršnokoli oporo, potem pa poiščimo rešitve. Prenehajmo z vsemi občutki krivde, nesposobnosti, lastnih napak. Nobena napaka ni neodpustljiva. Vedno je čas za rast, nikoli ni prepozno. Imamo možnost izbire, ni nam treba ostati suženj svojih preteklih odločitev. Dajmo si čas. Dovolimo si počasi in vztrajno napredovati. Dovolimo si biti mi. Poglobimo se vase, preživimo več časa v tišini. Priznajmo si svojo resnico, ne smilimo se sami sebi.
Človekov največji učitelj je trpljenje. Ta nam pokaže, kaj je v življenju res pomembno. Poskušajmo iz njega narediti kaj koristnega, najti nek smisel. Bolezen izkoristimo za spremembe, ne upirajmo se bolečini, ki nam sporoča, da nekaj počnemo narobe. Nikoli ni prepozno, da prisluhnemo svojim strahovom. Če želimo samo shajati s svojo tesnobo, delamo le na simptomih. Če želimo pozdraviti svoje srce, moramo globlje spoznati sami sebe in svoje srčne težave. Dvigniti se moramo nad svoje preizkušnje, da bomo opazili svoje življenje kot celoto. Enkrat se najdejo rešitve, morda za vrati, za katere prej sploh nismo vedeli, da obstajajo.
Naučiti se moramo sprostitve uma in telesa, predihati telo, ga razgibati. Začutiti moramo sami sebe in svojo najglobljo naravo, najti svoj notranji mir in otroka v sebi. Treba je preživeti v zunanjem svetu, a hkrati ohraniti tudi svoj zdrav notranji svet. Nič ne odtehta lastne sreče. Odnos do sebe moramo postaviti na prvo mesto. Če ne cenimo sebe, tudi drugih ne zmoremo imeti radi.
Pozitivna izkušnja je kljub vsemu nekoč končni izid soočenja s tesnobo. Kljub neprijetnim simptomom in trpljenju, ko bi storil čisto vse, da tesnoba enkrat izgine, je na koncu to morda preizkušnja, ki te je spremenila na bolje. Trpljenja ne privoščiš nikomur, izkušnje vsakomur.
Človek je kot skodelica. Vanjo zliva vse svoje življenje, a če vsebine vsake toliko časa ali sproti ne odlije, je skodelica enkrat polna. Takrat je potrebna samo ena dodatna kapljica in vsebina gre čez rob. Nazaj pa jo je zelo težko spraviti. Z ljubeznijo polnite skodelico svojega življenja! Predvsem z ljubeznijo do sebe.
No reviews found
Similar
Popular products
