Ta knjiga je posvečena Mojstru in učencu, ki sta znotraj vsakega izmed nas.

Mojster je tisti moder in potrpežljiv notranji glas, ki je vedno prisoten, vedno sočuten, ampak ga učenec zaradi hrupa v vsakdanjem življenju pogosto ne sliši. Mojster je že v nas, je že razsvetljen, doživel je že Realizacijo in nikoli ni oddaljen več kot en sam dih.

Učenec je zagnan, človek poln dvomov in obupan iskalec. Učenec ve, da je v življenju več, ampak ne ve kaj je to, ali kako bi do tja prišel.

Kljub temu učenec hodi naprej po poti. Žene ga neizprosno iskanje združitve z globokim notranjim vedenjem, ne glede na to, kako dolgo traja in kaj vse mora prenesti.
V tej knjigi, kot tudi v življenju, sta Mojster in učenec enaka.

Odlomek iz zgodbe Delfin: »Mojster je globoko vdihnil. »Stella,« je dejal, »skrbi te marsikaj, kar se najbrž ne bo zgodilo — pravzaprav se verjetno ne bo. Mislim, da so ti skrbi pravzaprav všeč. Postale so del tvojega življenja in ne poznaš več ničesar drugega.« Stella je bila nekaj časa precej razburjena zaradi Mojstra, pravzaprav tako razburjena, da jo je začelo še bolj skrbeti, samo da bi si doka-zala, da to potrebuje. Dopovedovala si je, da je Mojster samo nor starec, ki ni razumel njenih težav in je izrekel nekaj obrabljenih fraz in klišejev. Ampak čez nekaj tednov je pomislila: »Utrujena sem od bežanja pred nevihtami. Utrujena sem od nenehnih skrbi o nasled-nji bolezni ali telesnem problemu. Tako zelo sem utrujena od ne-nehnih skrbi.« Končno si je priznala, da je zares ujeta v igro. Biti nenehno v skrbeh je neke vrste odvisnost. In bolj kot odvisnost je bilo vse skupaj opravičilo, da ni zares živela. Pomagalo ji je, ko je vsak dan videla lesenega delfinčka na nočni omarici. Opominjal jo je, naj živi svobodno, da je to le izkušnja in da se vse uredi.»