Svobodno srce

Motivacijska zgodba Eve Žontar, ki je navdihovala s svojo strastjo do življenja. Eva se je leta 2018 tragično ponesrečila v Peruju. Mineva že tretje leto od tragične smrti Eve Žontar, navdušene ljubiteljice narave, ki je navduševala s svojo strastjo do življenja in pozitivnim pogledom na svet.
Neizmerno radost bivanja izžarevajo tudi motivacijski zapisi, zbrani v knjigi 'Svobodno srce', ki so nastali med njenim potovanjem s kombijem po Južni Ameriki, kjer se je smrtno ponesrečila. Njene globoke misli lahko navdihujejo in opogumljajo tudi v tem zahtevnem in nepredvidljivem času. Knjiga 'Svobodno srce' je njej v spomin, nam pa za spomin in v opomin, da je življenje prekratko, da bi ga živeli kar tja v en dan. V knjigi je zbranih tudi Evinih 23 veganskih receptov.

Vedno sledila svojemu srcu, ki jo je nazadnje vodilo na najlepšo goro sveta, Alpamayo. Ob vzponu na njen vrh, 30. junija 2018, je alpinistično odpravo, katere del je bila tudi Eva, presenetil snežni plaz, v katerem je izgubila življenje. Tam so se njene življenjske sanje končale. Odšla je v večnost.

V uvodnem poglavju knjige Svobodno srce, ki je izšla po njeni smrti, skozi pričevanja številnih, ki so Evo tako ali drugače poznali in katerih življenja je navdihnila (in jih ne preneha navdihovati), lahko Evo spoznamo tudi tisti, ki je za časa življenja niso uspeli srečati. In vsa ta pričevanja govorijo o istem. O silni moči duha, ki se v svoji drznosti ne pusti ujeti pričakovanjem družbe, ob tem pa še naprej ostaja mehak, sočuten, igriv in iskriv.


O EVI ŽONTAR (1991-2018):Bila je certificirana svetovalka za rastlinsko prehrano, diplomirana biologinja in avtorica številnih prispevkov na temo zdravega načina življenja. Največ znanja in idej so ji prinesle večletne izkušnje z rastlinskim načinom prehranjevanja, življenje pa so ji bogatili narava, joga, potovanja in vsakodnevno ukvarjanje s športom. Je tudi avtorica knjige Simpl sladice. Več o Evi in zdravem življenjskem slogu lahko izveste na www.evkaliptus.si.

ODLOMKI IZ KNJIGE:
Življenje je zato, da se učimo. Učimo, da nas ni strah – ker kaj je najbolj strašljivo, kar se nam lahko zgodi? Na koncu vedno smrt – in ta pride itak. Zate, zame, vsi umremo. Če bi se tega bolj zavedali, bi marsikatero odločitev v življenju sprejeli drugače. Marsikdo bi živel drugače, manj dal na mnenja drugih, več tvegal… in se posledično manj bal smrti.

Ljudje pozabljajo na svoje mladostne sanje in hkrati pozabijo, kakšen občutek je to, biti zares srečen. Vse dobiva neko sivo prevleko in ljudje brez iskrice v očeh stopajo po dobro uhojenih, sivih, kamnitih poteh - kot da bi jih bilo strah stopiti vstran, na cvetoče travnike in v turkizno modre lagune, ker se nočejo izgubiti.

Ne zadovoljite se z ničemer manjšim od tega, kar vas zares osrečuje - dan za dnem. Življenje je prekratko za kompromise na račun naše lastne sreče in iz njega nihče ne bo prišel živ. Dajmo ga živeti!

Nekega jutra se je treba zbuditi, pozdraviti sonce, si skuhati čaj in se odločiti: ne grem se več tega! Reči "ne" vsemu, kar nas dela nesrečne in pustiti notranjemu otroku, da se spet zasmeji. Ni težko!

In če vam smem dati samo en nasvet, bi bil to: naredite vse tiste nore stvari, o katerih sanjate. Res, naredite jih! Zato, ker priložnost zanje nikoli ne bo boljša kot ZDAJ. In zato, ker vas bo življenje vedno ujelo. Zdaj lahko že skoraj rečem, da govorim iz lastne izkušnje.

O EVI SO DEJALI:
Mami, ati, Matej, Ana: Ljuba Eva! Močna in trdna vez medsebojne ljubezni nas bo vedno povezovala, zato sta bistvo in resničnost tvoje biti enako močno prisotna med nami kot takrat, ko smo te prvič objeli. Ljubezen nikoli ne mine. Ljubezen, ki ti je dala pogum, da si sledila svojim sanjam in krila, da si lahko letela.

Zvone Šeruga, svetovni popotnik: V prvi številki Avanture smo pisali o njej, naslednje leto bi se verjetno srečala nekje pod Andi in mogoče bi se mi za krajši čas pridružila na zadnjem sedežu motorja. A se žal ne bo zgodilo. Prekratko življenje je bilo to - a polno, vredno vsaj desetih životarjenj. Srečno, Eva, kamorkoli že te tokrat nosi tvoja pot.

Janja Kogovšek, sestrična: Eva. Moja največja vzornica že od otroštva. Brez tebe ne bi bila to kar sem danes, s svojim pogumom in dobrim srcem pa si bila velik navdih še mnogim drugim. Prispodoba svobode in življenja v trenutku. Pogrešamo te, Eva.

Jana Štojs, njena učiteljica slovenščine: Učence, ki odidejo, prepoznaš, ko se srečaš z njimi, nekatere z leti spomin izbriše. Eve pa se ne spominjam, ona živi v mojem srcu. Nasmejana, srečna, s knjigo v roki.

Nina Zupanič, prijateljica iz študentskih let: Svet pa je izgubil eno najlepših oseb, kar sem jih kadarkoli spoznala - dekle, prežeto samo s pozitivno energijo in dobrimi, nesebičnimi nameni, dekle, ki je skupaj z mano občutilo naval čiste sreče vsakič, ko je sonce vzhajalo izza vrhov gora, in osebo, tako zvesto samo sebi, tako svobodno in neodvisno od pričakovanj družbe, da je bilo kar težko verjeti.

Tina Zdjelar, prijateljica: Ljubila si živali, skoraj bolj kot sebe. Tvoja ljubezen in skrb do njih je bila neskončna. Edinokrat, ko sem te videla jezno in razočarano, je bilo, ko si videla človeka, ki trpinči žival. To te je tako bolelo, da si celo potočila solzo in to se me je tako dotaknilo, saj sem vedela, da sicer skoraj ne jočeš. Veš kolikokrat se še danes vprašam kaj bi v določeni situaciji naredila moja Evica. Vedno, ko mi je hudo, vedno ko rabim malo indikatorjev za nadaljno pot življenja, se spomnim tvojih modrosti.

Mati Korten, Peru, njen partner: Bila si moja partnerica in učiteljica. Jeze ni bilo v tvojem srcu, polnem neskončnega sočutja. Malo tako samostojnih ljudi sem srečal v življenju, a si vseeno ob sebi želela še en par oči s takim žarom. Ponosen in vesel sem, da si ga našla v mojih očeh. Živela si neustrašno in bila vedno pripravljena na novo pot.