Tako neumno, da je dobro je drobna zbirka duhovitih nekaj-vrstičnic Rudija Kerševana.

Ljubezen je edini požar, kjer ostanejo gasilci praznih rok.

Iz spremne besede Mirana Satllerja, novinarja in publicista:

Rudi Kerševan je nevsakdanji mož. “Sem človek za človeka, za številko sem milijon.” Človek dobi vtis, da je živel v nekem obdobju in se je prebudil , ker nam mora še nekaj povedati. /…/ Uživa življenje, ki ga živi, kot samotar. Trpi posebno trpljenje. Filozof je, izrezan iz enega kosa. “Čeprav vem, kaj si ljudje šepetajo o meni, začnem delati šele okrog poldne, ko sem prepričan, da je sonce pravilno vzšlo.” /… /

Zavidam mu, ker se mu nikamor ne mudi. Edino kar ga preganja, tako sem si razložil željo pisatelja in misleca Rudija Kerševana, je to, da bi zalučal kamen čez reko Nil, ga na drugem bregu ujel in bi ljudje razumeli to njegovo željo.

“Do neba?” se je vprašal Rudi Kerševan. “Nič lažjega! Samo luč ugasnem! Človek se postara, kar ni tragično, saj je bil nekoč mlad. Tragično je, da so nekateri vse življenje stari.”

Odpor do dela se pri meni iz leta v leto povečuje. Predlani sem kupil samokolnico brez kolesa. Lani sem dokupil kolo. Letos pa sem iz previdnosti, eno in drugo prodal.

Po nekaj letih sem srečal znanca, ki mi dolguje. Komaj sem ga prepoznal. Zelo se je spremenil. Tudi njemu čas ne prizanaša, saj me po dolgem prepričevanju, kdo sem in kaj bi rad, ni prepoznal.

Ko se je zvečerilo, sem kot vedno legel k počitku. Do sedaj se še nisem zbudil. Če bo to trajalo, se verjetno ne vidimo več.