Potem pa vrh, čokoladica in sončni vzhod. Sončni Vzhod. Neopisljivost barvne palete, ki je pleskala obzorje in se naseljevala v srcu, sploh ne kot spomin, ampak kot vrata, skozi katera priteka življenje, vrata, ki so last tistega jutra, vsakega novega trenutka v katerega se je prevalilo.

Zavedala sem se samote. Bolj samotne od vseh samot. Ne osamljenost. Samost. Čutila sem sebe, sebe, kakršna sem, ponosna na dejstvo, da zmorem, da premagam in zmagam, da upam in zaupam. Daleč na eni strani sem ugledala linijo Pacifika., kar slišala sem ljubljene valove, na drugi strani je iz daljave pozdravljal blagi Atlantik, bila sem med njima,, na najvišji točki, nad vsem in hkrati skrajno ponižna drobno ogromna in polna in mirna.

Poznati Meo Valens je poznati nadvse zanimivo osebo, ki z otroško razigranostjo in odraslo odločnostjo išče v svetu tisto, kar je na prvi pogled prikrito. Po končanem magistrskem študiju slovenske književnosti(takrat je bila še Metka Peserl) je pretrgala vez z znanim in se izpostavila življenju. Sama se je podala na pot po Latinski Ameriki, brez cilja in s točno določenim ciljem-uglasiti se s sabo.

Radovedna in neustavljiva iskalka odgovorov se v svojem literarnem prvencu pokaže kot mojstrica besede in bralca odpelje na pot, ki ne vodi samo po avanturah v daljnih državah, pač pa tudi po avtoričini bogati notranjosti, njenih mislih in občutjih.

Ne bojim se več. Intuicija je nezmotljiva. Ni napak. So paradoksi, napak pa ni. Proces poteka po isti zanesljivi logiki, kot si oblečeš hlače, preden obuješ čevlje. Moja resnica je samo moja, nihče me niti približno ne pozna, ker sem preobširna. Vsota vsega videnega, začutenega in doživetega sem in še mnogo več kot to.
Tako kot ti.