Viktor E. Frankl

Viktor E. Frankl (1905-1997) je bil avstrijski nevrolog, psihiater in filozof, znan po ustanovitvi logoterapije, tretje dunajske psihoterapevtske šole. Njegovo najbolj znano delo, "Človekovo iskanje najvišjega smisla", je pretresljivo poročilo o njegovih izkušnjah v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno in temelj njegove logoterapije.
Frankl je že kot najstnik redno dopisoval s Sigmundom Freudom in se pozneje pridružil individualni psihologiji Alfreda Adlerja, od koder je bil izključen zaradi "nepravovernih stališč". V zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja je razvil svojo lastno psihoterapevtsko metodo, ki jo je poimenoval logoterapija in bivanjska analiza.

Frankl je predaval na Univerzi na Dunaju in delal v dunajskih psihiatričnih bolnišnicah, dokler ni bil januarja 1942 deportiran v koncentracijsko taborišče. Prav v tem peklu je našel navdih za svojo logoterapijo, ki poudarja, da je iskanje smisla ključno za preživetje in duševno zdravje. Po vojni je predaval na številnih uglednih univerzah po svetu, vključno s Harvard, Dallas in Pittsburgh, ter prejel 29 častnih doktoratov.

Franklov opus obsega 32 knjig, prevedenih v 31 jezikov. Njegova najznamenitejša knjiga, "Človekovo iskanje najvišjega smisla", je bila prodana v več kot 10 milijonih izvodov in jo je Kongresna knjižnica v Washingtonu razglasila za eno najvplivnejših knjig v Ameriki. Frankl je s svojim delom in življenjem dokazal, da je iskanje smisla mogoče tudi v najtežjih okoliščinah, in navdihnil mnoge z upanjem in modrostjo.