Žabja molitev

Ko je brat Bruno neke noči molil, ga je motilo žabje kvakanje. Poskušal je odvrniti pozornost od glasov, toda zaman. Zato se je zadrl skozi okno: "Tiho! Molim." Brat Bruno je bil svetnik in zato je bilo njegovo povelje takoj izpoljnjeno. Vsa živa bitja so utihnila, da je nastala tišina, potrebna za molitev.

Toda sedaj je začel drug glas nadlegovati Brunovo molitev - notrani glas, ki je govoril: "Morda ugaja Bogu kvakanje te žabe prav tako kot tvoje petje psalmov." "Kaj lahko Bogu ugaja pri kvakanju žabe?" je posmehljivozavrnil Bruno. Toda glas ni odnehal: "Zakaj, misliš, je Bog izumil glas?"

Bruno se je odločil, da bo ugotovil zakaj. Nagnil se je skozi okno in ukazal: "Poj!" Žabino umirjeno kvakanje je napolnilo zrak ob spremljavi vseh žab v soseščini. In ko je Bruno spremljal glasove, mu naenkrat niso več zveneli predirljivo, ker se jim ni več upiral. Zdelo se mu je, da v resnici polepšajo nočno tiušino.

Ob tem odkritju je njegovo srce zaživelo v harmoniji z vesoljem in prvikrat v življenju je razumel, kaj pomeni moliti.