»Slišiš?« se nežno oglasi moja duša.
»Kaj moram slišati?« radovedno vprašam.
»Ko pogledaš ljudi v oči, pozorno prisluhni. Poslušaj s srcem in slišala boš, « odgovori moja duša.

Točka, na kateri se vse prične in konča.

Živi srečo, ki se ne kaže zgolj z nasmehom na obrazu in iskricami v očeh, ampak srečo z globine duše. Občutek, ki ga ni moč opisati, lahko ga le doživiš.
Verjetno ni lepšega trenutka v življenju kot je ta, ko se s solzami ganjenosti srečaš in združiš s svojim notranjim otrokom ter tako v sebi popolnoma pomiriš.

»Končno, hvala ti,« zašepeče on.
»Končno, hvala tebi, ker si vsa ta leta potrpežljivo čakal name,« hvaležno zavzdihneš sam ...

Oba presrečna, da sta spet skupaj. Oba, ki sta v bistvu eno. Sta celota. Celota brez manjkajočih delčkov, ki ustvarjajo občutek praznine v ljudeh.

Kolikšna sreča! Najraje hi objel ves svet, pa ne veš, zakaj. Kar naenkrat imaš vse rad. Kar naenkrat vse razumeš. Vse dobi svoj smisel. Zdotraj sebe začutiš globoko ljubezen in hvaležnost, ki se zlijeta skozi celotno telo. Istočasno se zaveš, da v življenju ne potrebuješ nikogar in ničesar, da bi bil pristno srečen in izpopolnjen.