Ani Pačen se živo pominja deklištva v svobodnem Tibetu. Spominja se dni, ko sta z očetom jezdila čez tibetanske planjave, večerov, ko so se vaščani srečevali na njenem domu in si pripovedovali zgodbe, popoldnevov, ki jih je preživela v molitvi in se pripravljala na življenje v samostanu. Njeno življenje se je nenadoma spremenilo, ko je umrl njen oče, ugledni tibetanski guverner, kmalu za tem pa so jih napadli Kitajci, ki so že leta 1950 začeli osvajati Tibet. Ani Pančen je prevzela očetovo mesto in se odpovedala sanjam, da bi stopila med nune. Mlada in neizkušena - in ženska! - je stopila na čelo maloštevilne vojske in jo popeljala proti Kitajcem. Toda kmalu so jo ujeli in naslednjih enaindvajset let je preživela v zaporih in taboriščih, med mučenjem, osamo in vdanostjo Budovim naukom. Zgodba o Ani Pačen je zgodba o bogati kulturi, o osebnem razvoju in o potovanju k duhovnim spoznanjem. Vodili so jo nauki njene vere, ki ji je pomagala preživeti trpljenje in postati ženska, kakršna je danes. Nekaj let po izpustitvi iz zapora je naposled uresničila svoje življenske sanje in spoznala Njegovo svetost Dalajlamo. Pripoved o njunem srečanju razodeva moč upanja in molitve.